11. 11. 2026
Odziv Ministrstva za infrastrukturi in energetiko
Pojasnjujemo, da je določanje višine parkirnin pomemben del parkirne politike, katere namen ni le zagotavljanje prihodkov za upravljanje in vzdrževanje parkirišč, temveč predvsem uravnavanje povpraševanja po parkirnih mestih ter zagotavljanje njihove ustrezne razpoložljivosti. Pri določanju višine parkirnine je zato treba izhajati predvsem iz lokalnih prometnih razmer ter ciljev upravljanja prometa na posameznem območju. Uvedba enotne najvišje dovoljene parkirnine za celotno območje Republike Slovenije zato ne bi bila ustrezna rešitev, saj se razmere na posameznih območjih bistveno razlikujejo, predvsem glede na gostoto poselitve, prometno obremenjenost, razpoložljivost parkirnih mest in možnosti uporabe drugih načinov prevoza. (Pre)nizko določena parkirnina lahko povzroči povečano povpraševanje po parkirnih mestih in njihovo nedosegljivost. Še posebej v mestnih središčih lahko to poveča promet zaradi iskanja prostih parkirnih mest, povzroči dodatne zastoje ter prispeva k večji prometni obremenjenosti in onesnaženosti okolja. Ustrezna cenovna politika parkiranja je zato tudi pomemben ukrep za zmanjševanje nepotrebnega motornega prometa v mestih, zagotavljanje razpoložljivosti parkirnih mest za tiste, ki jih najbolj potrebujejo in spodbujanje uporabe drugih načinov prevoza.
Večina javnih parkirišč je v pristojnosti občin, ki urejajo parkiranje na svojem območju. Zakon o celostnem prometnem načrtovanju določa, da občine parkirno politiko, vključno s cenovno politiko parkiranja, načrtujejo predvsem v okviru načrtov izvajanja parkirne politike, pri čemer izhajajo iz lokalnih prometnih razmer, potreb prebivalcev in drugih uporabnikov ter razpoložljivosti parkirnih površin. Enotna omejitev višine parkirnin bi občinam bistveno zmanjšala možnosti učinkovitega izvajanja parkirne politike, hkrati pa bi lahko vplivala na njihovo sposobnost pokrivanja stroškov zagotavljanja in upravljanja parkirišč. Predpisovanje višine parkirnine bi bilo lahko v nasprotju z 21. členom Zakona o lokalni samoupravi, ki opredeljuje, da je izvirna naloga občine, da gradi, vzdržuje in ureja lokalne javne ceste, javne poti, rekreacijske in druge javne površine, v skladu z zakonom ureja promet v občini ter opravlja naloge občinskega redarstva. Poleg tega je pri določanju cen parkiranja treba upoštevati tudi razmerja med javnimi in zasebnimi ponudniki parkirnih površin. Enotna cenovna omejitev na javnih parkiriščih bi lahko vplivala na konkurenčne razmere na trgu parkirnih storitev, še posebej z zmanjševanjem konkurenčnosti zasebnih ponudnikov in gospodarske upravičenosti zagotavljanja dodatnih parkirnih zmogljivosti na območjih z velikim povpraševanjem po parkirnih mestih.
Strinjamo pa se, da je uporabnikom treba zagotoviti pregledne in ažurne informacije o parkiriščih, njihovi zasedenosti in cenah parkiranja. V ta namen je bila vzpostavljena nacionalna parkirna platforma SIPARK, ki omogoča zbiranje in urejanje celovitih podatkov o parkiriščih, vključno z njihovimi lokacijami, parkirnimi režimi, ceniki in podatki o zasedenosti, kjer so ti na voljo. Država bo občinam z javnim razpisom sofinancirala pripravo načrtov izvajanja parkirne politike, vključno z analizami parkirnega stanja ter vzpostavitvijo evidence parkirnih mest v platformi SIPARK. Zbrani podatki bodo prek nacionalne točke dostopa NAP na voljo za nadaljnjo uporabo v različnih digitalnih storitvah in aplikacijah, kar bo prispevalo k večji preglednosti informacij o parkiriščih ter boljši obveščenosti uporabnikov.
Glede na navedeno menimo, da uvedba enotne najvišje dovoljene cene parkiranja v višini 1,50 EUR na uro ni ustrezna rešitev, saj ne bi upoštevala različnih lokalnih okoliščin, hkrati pa bi občinam omejila možnosti izvajanja parkirne politike, kot je urejena v veljavni zakonodaji. Primernejši pristop je oblikovanje parkirnin glede na lokalne razmere, dejanske stroške in cilje parkirne politike, ob hkratnem zagotavljanju preglednosti cen ter dostopnosti ažurnih informacij uporabnikom.