Uvedba posebnega davčnega varčevalnega sistema za mlade zaposlene med 18. in 30. letom starosti
1. Namen predloga
Predlagam uvedbo posebnega državnega programa, katerega namen bi bil mladim, ki se po končanem izobraževanju vključijo v trg dela, omogočiti lažji začetek samostojnega življenja.
Program bi mladim med 18. in 30. letom omogočil, da se jim del njihove obračunane dohodnine namesto takojšnjega odtoka v državni proračun evidentira na njihovem posebnem osebnem računu oziroma tako imenovanem »davčnem sefu«.
Sredstva bi se zbirala do dopolnjenega 30. leta, nato pa bi se upravičencu izplačala na njegov osebni transakcijski račun.
Namen ukrepa ni zgolj povečanje trenutne neto plače mladih, temveč ustvarjanje začetnega kapitala za obdobje, ko je posameznik praviloma že zaključil izobraževanje, zaposlen in se želi osamosvojiti.
2. Predlagani način delovanja
Upravičenec bi bil vsak posameznik, ki:
• je star najmanj 18 let in manj kot 30 let,
• ima v Sloveniji sklenjeno delovno razmerje in je državljan Republike Slovenije,
• prejema dohodek iz zaposlitve,
• je vključen v obvezna socialna zavarovanja,
• izpolnjuje pogoje, določene z zakonom.
Za vsakega upravičenca bi država vodila poseben evidenčni račun.
Del dohodnine, ki bi jo posameznik sicer plačal od dohodka iz zaposlitve, bi se v skladu z zakonsko določenimi omejitvami namesto neposrednega prihodka državnega proračuna pripisal na njegov osebni »davčni sef«.
Sredstva bi ostala namenjena upravičencu in se mu ob dopolnjenem 30. letu izplačala na TRR.
3. Zakaj ne popolna oprostitev vseh davkov in prispevkov?
Predlog bi moral biti zasnovan tako, da ne ogrozi financiranja pokojninskega, zdravstvenega in drugih sistemov socialne varnosti.
Zato se predlaga, da ukrep primarno zajema dohodnino, medtem ko se obvezni socialni prispevki še naprej normalno plačujejo.
S tem bi mladi še vedno pridobivali pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter druge pravice iz socialnih zavarovanj.
4. Izplačilo pri 30. letu
Ko upravičenec dopolni 30 let, se zbrana sredstva iz »davčnega sefa« avtomatično izplačajo na njegov TRR.
Posameznik bi imel popolno svobodo uporabe sredstev.
Sredstva bi lahko uporabil za:
• nakup stanovanja ali hiše,
• plačilo oziroma povečanje lastne udeležbe pri stanovanjskem kreditu,
• odplačilo stanovanjskega kredita,
• nakup avtomobila,
• ustanovitev podjetja,
• nadaljnje izobraževanje,
• prenovo stanovanja,
• ustvarjanje finančne rezerve,
• družino in druge osebne potrebe.
Predlagam, da uporaba sredstev ne bi bila omejena na en sam namen, saj bi različni posamezniki pri 30. letu imeli različne življenjske okoliščine.
5. Primer
Mladi posameznik se pri 20 letih zaposli za nedoločen čas.
Od 20. do 30. leta redno dela in plačuje davke ter prispevke.
Vsako leto se mu določen znesek, ki predstavlja njegovo davčno ugodnost, evidentira na posebnem računu.
Pri 30 letih se mu na računu nabere na primer 10.000 €, 15.000 € ali več, odvisno od njegovega dohodka in obdobja zaposlenosti.
Ta sredstva prejme na svoj TRR.
Namesto da bi pri 30 letih začel popolnoma brez začetnega kapitala, ima sredstva, ki mu lahko pomagajo pri:
pologu za stanovanje → nakupu avtomobila → ustanovitvi podjetja → nadaljnjem izobraževanju → ustvarjanju finančne varnosti.
6. Posebna ureditev ob smrti
Če upravičenec umre pred dopolnjenim 30. letom, se sredstva, evidentirana na njegovem »davčnem sefu«, ne bi izgubila.
Prenesla bi se na njegove dediče oziroma upravičence v skladu z dednim pravom.
V primeru smrti posameznika, ki ima zakonca oziroma partnerja in otroke, bi se sredstva obravnavala kot del njegovega premoženja oziroma bi se izplačala upravičencem v skladu z zakonom.
7. Kaj bi pridobila država?
Program ni namenjen zgolj neposredni koristi posameznika.
Njegov dolgoročni cilj je povečati gospodarsko aktivnost in zmanjšati ovire, zaradi katerih mladi pozneje vstopajo v samostojno življenje.
Večja motivacija za zaposlitev
Mladi bi imeli dodatno finančno korist od zgodnje vključitve v trg dela.
Namesto občutka, da so prvi zaposlitveni prihodki v veliki meri namenjeni zgolj pokrivanju tekočih stroškov, bi vedeli, da se jim del davčne ugodnosti dolgoročno akumulira.
Večja finančna samostojnost
Mladi bi pri 30 letih imeli možnost ustvariti začetni kapital.
To lahko pomeni več možnosti za samostojno bivanje in manjšo odvisnost od finančne pomoči staršev.
Več stanovanjskih nakupov
Če bi posameznik sredstva uporabil za lastno udeležbo pri stanovanjskem kreditu, bi mu država s tem pomagala ustvariti osnovo za reševanje stanovanjskega vprašanja.
Več podjetništva
Del upravičencev bi lahko sredstva uporabil za ustanovitev podjetja oziroma investicijo v lastno dejavnost.
Večja gospodarska aktivnost
Ko posameznik pri 30 letih prejme večji znesek, obstaja več možnosti, da se ta denar vrne v gospodarstvo skozi nakup stanovanja, avtomobila, storitev, opreme, izobraževanja ali podjetniško investicijo.
8. Vpliv na trg dela
Slovenija se sooča z dolgoročnimi demografskimi spremembami in potrebami po delovni sili.
Zato bi bilo smiselno ustvariti sistem, ki mlade spodbuja k zgodnji vključitvi v legalno zaposlitev.
Program bi lahko predstavljal dodatno spodbudo:
izobraževanje → zaposlitev → redno delo → plačevanje prispevkov → ustvarjanje osebnega kapitala → samostojnost.
S tem bi lahko država del finančnih spodbud usmerila neposredno v mlade, ki aktivno sodelujejo na trgu dela.
9. Povezava z obstoječim sistemom
Slovenija že pozna posebno davčno olajšavo za mlajše zaposlene.
Za leto 2026 znaša posebna osebna olajšava za prejemnika dohodka iz delovnega razmerja do dopolnjenega 29. leta 1.443,50 €.
Predlagani program bi predstavljal nadgradnjo takšnega pristopa.
Namesto da bi bil učinek ukrepa v celoti porabljen v tekočem letu, bi se lahko del davčne ugodnosti namensko akumuliral do 30. leta.
10. Omejitev stroška za državni proračun
Da ukrep ne bi povzročil prevelikega izpada javnofinančnih prihodkov, bi lahko zakon določil najvišji letni znesek, ki ga je mogoče pripisati na »davčni sef«.
Na primer:
največ 1.500 € oziroma drug zakonsko določen znesek na leto.
S tem bi država lahko nadzorovala največji finančni učinek ukrepa.
Možna bi bila tudi postopna uvedba:
1. faza
Pilotni program za določeno starostno skupino.
2. faza
Razširitev programa na vse zaposlene mlade do 30. leta.
3. faza
Analiza učinkov na zaposlenost, plače, stanovanjsko osamosvajanje, podjetništvo in javne finance.
11. Predlog dodatne zaščite
Da bi bil sistem usmerjen predvsem v aktivno vključene mlade, bi se lahko sredstva na »davčnem sefu« obračunavala samo za obdobja, v katerih posameznik izpolnjuje pogoje za upravičenost.
Če posameznik ni zaposlen, se za to obdobje nova sredstva ne bi pripisovala.
S tem bi bil sistem povezan z dejansko udeležbo na trgu dela.
12. Ključna prednost pred klasično davčno olajšavo
Klasična davčna olajšava poveča razpoložljivi dohodek posameznika v tekočem letu.
Predlagani sistem pa ima drugačen cilj:
ustvariti kapital za prehod v samostojno odraslo življenje.
Pri 18–25 letih lahko posameznik zaradi nižjih prihodkov in začetka kariere težko ustvari večje prihranke.
Pri 30 letih pa so potrebe pogosto bistveno večje:
• stanovanje,
• kredit,
• družina,
• avtomobil,
• podjetje,
• selitev,
• finančna varnost.
Zato bi država davčno ugodnost lahko obravnavala kot dolgoročno naložbo v finančno samostojnost mlade generacije.
13. Predlog za Vlado Republike Slovenije
Predlagam, da Vlada Republike Slovenije preuči možnost uvedbe programa »Mladi 18–30 – davčni sef« in pripravi analizo:
1. koliko mladih zaposlenih bi bilo vključenih;
2. kolikšen bi bil letni javnofinančni učinek;
3. kakšen bi bil povprečni znesek na posameznika ob dopolnjenem 30. letu;
4. kako bi program vplival na zaposlenost mladih;
5. kakšen bi bil vpliv na stanovanjsko osamosvajanje;
6. kakšen bi bil vpliv na podjetništvo;
7. kako bi se program vključil v obstoječi sistem dohodnine;
8. kako bi se preprečile zlorabe;
9. kako bi se uredilo dedovanje sredstev;
10. ali je mogoče program najprej izvesti kot pilotni projekt.
ZAKLJUČEK
Mladi, ki se izobražujejo, delajo in redno plačujejo davke ter prispevke, predstavljajo pomemben del prihodnosti države.
Namen predlaganega sistema ni popolna oprostitev obveznosti, temveč ustvarjanje mehanizma, s katerim bi država del davčne ugodnosti mladih usmerila v njihovo prihodnjo finančno samostojnost.
Pri 30 letih bi posameznik tako lahko dobil začetni kapital, ki bi mu omogočil lažji vstop v samostojno stanovanje, nakup nepremičnine, ustanovitev podjetja, nadaljnje izobraževanje ali ustvarjanje finančne rezerve.
Država bi s tem mladim dala spodbudo, da ostanejo aktivni na trgu dela, mladi pa bi v zameno za svojo aktivnost in plačevanje javnih dajatev pridobili dolgoročno finančno osnovo za začetek samostojnega življenja.
Predlagam, da se ideja preuči kot dolgoročni ukrep na področju davčne politike, zaposlovanja mladih, stanovanjske politike in gospodarskega razvoja Republike Slovenije.