3. 11. 2026
Odziv Ministrstva za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj
Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a, 92/21 – UZ62a in 98/25 – UZ74a) v 9. členu zagotavlja lokalno samoupravo, v 138. členu pa določa, da jo prebivalci uresničujejo v občinah in drugih lokalnih skupnostih. Po 139. členu Ustave je občina samoupravna lokalna skupnost, katere območje obsega naselje ali več naselij, povezanih s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev. Občina se ustanovi z zakonom po prej opravljenem referendumu, s katerim se ugotovi volja prebivalcev na določenem območju, njeno območje pa določi zakon. Zakon o lokalni samoupravi (v nadaljnjem besedilu: ZLS; Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09, 51/10, 40/12 – ZUJF, 11/14 – popr., 14/15 – ZUUJFO, 11/18 – ZSPDSLS-1, 30/18, 61/20 – ZIUZEOP-A, 80/20 – ZIUOOPE, 62/24 – odl. US, 102/24 – ZLV-K, 83/25 – ZOUL in 10/26) določa, da se območje občine lahko spremeni oziroma nova občina ustanovi z zakonom po prej opravljenem referendumu. Občina mora biti sposobna zadovoljevati potrebe in interese svojih prebivalcev ter izvajati druge naloge v skladu z zakonom. ZLS določa tudi, da ima občina najmanj 5.000 prebivalcev, ob ustanovitvi pa jih ima lahko manj le, če nastane z združitvijo dveh ali več občin. Ustavno sodišče je že potrdilo, da določitev spodnje meje števila prebivalcev občine sama po sebi ni v neskladju z Ustavo, če je sorazmerna s ciljem učinkovitega izvajanja lokalnih javnih nalog in ne onemogoča oblikovanja občin na območjih, ki ustrezajo ustavni zasnovi občine. Navedeni pogoj je treba upoštevati pri ustanovitvi nove občine oziroma spremembi območja občine. ZLS pa ne določa, da bi že ustanovljena občina zaradi manjšega oziroma pozneje zmanjšanega števila prebivalcev samodejno prenehala obstajati ali se morala združiti z drugo občino.
ZLS omogoča tudi ustanovitev ožjih delov občine, kot so krajevne, vaške in četrtne skupnosti. Te lahko prispevajo k ohranjanju povezanosti prebivalcev z njihovim lokalnim okoljem, vendar same po sebi ne nadomeščajo občine in ne zagotavljajo zastopanosti posameznega območja v občinskem svetu. Njihove naloge, organiziranost in sodelovanje prebivalcev pri odločanju se uredijo v skladu z ZLS in statutom občine.
Predlagano obvezno združevanje občin z manj kot 3.000 prebivalci bi zato pomenilo pomembno sistemsko spremembo teritorialne organiziranosti lokalne samouprave. Ustava takšne reforme sama po sebi ne izključuje, vendar bi morala biti urejena z zakonom na podlagi jasnih in stvarno utemeljenih meril. Zakon bi moral urediti tudi postopke združevanja ter njihove organizacijske, premoženjske, finančne in kadrovske posledice. Ker se spremembe območij občin izvedejo z zakonom po prej opravljenem referendumu, bi bilo treba zagotoviti ugotavljanje volje prebivalcev na vseh zadevnih območjih. Pri tem bi morala zakonodaja jasno določiti referendumska območja, referendumska vprašanja, način ugotavljanja izida in pravne posledice izražene volje prebivalcev. Ustavno sodišče je v svoji presoji že poudarilo ustavni pomen izvedbe referenduma na ustrezno določenih območjih pri ustanovitvi občin in spremembi njihovih območij. Takšna reforma lokalne samouprave bi pomenila časovno zahteven organizacijski, finančni in kadrovski zalogaj z negotovimi rezultati. Sploh, če vemo, da Slovenija s svojo mrežo občin pri primerjavi števila občin s številom prebivalcev z nekaj manj kot 10.000 prebivalci na občino sodi v povprečje držav članic Evropske unije.
Pri presoji predlagane reforme pa število prebivalcev ne bi smelo biti edino merilo. Poleg ustavnih in zakonskih pogojev bi bilo treba strokovno oceniti predvsem sposobnost občin za izvajanje zakonskih nalog, povezanost naselij s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev, geografske in poselitvene značilnosti, dostopnost javnih storitev ter razvojne in finančne učinke združevanja. Pri presoji finančne sposobnosti občin je treba upoštevati tudi 142. člen Ustave, po katerem se občina financira iz lastnih virov, občinam, ki zaradi slabše gospodarske razvitosti ne morejo v celoti zagotoviti opravljanja svojih nalog, pa država zagotovi dodatna sredstva. Veljavna ureditev že omogoča različne oblike medobčinskega sodelovanja, s katerimi lahko občine brez spremembe svojih območij združujejo kadrovske, organizacijske in finančne zmogljivosti. Občine lahko med drugim ustanavljajo skupne občinske uprave, skupne organe, javne zavode in javna podjetja ter skupaj opravljajo posamezne naloge in javne službe. Ti ukrepi v dobršni meri zmanjšujejo vpliv domnevne majhnosti slovenskih občin, saj zagotavljajo izvajanje storitev za prebivalce na ustrezni kakovostni ravni za sprejemljivo ceno. Hkrati pa razvodenijo morebitne argumente za ukinjanje občin oziroma njihovo združevanje.
Glede na navedeno ocenjujemo, da pobuda odpira pomembna vprašanja o učinkovitosti in finančni vzdržnosti sistema lokalne samouprave. Njeno morebitno uresničevanje bi zahtevalo celovito strokovno presojo, spremembo zakonodaje ter vključitev občin in prebivalcev zadevnih območij. Hkrati ocenjujemo, da je mogoče učinkovitejše izvajati občinske naloge že v okviru veljavne ureditve s krepitvijo različnih oblik medobčinskega sodelovanja. Ne glede na to se vam zahvaljujemo za posredovano pobudo in sodelovanje pri razpravi o nadaljnjem razvoju sistema lokalne samouprave.