Predlog: da neprištevnost ne bi pomenila izogiba zaporni kazni

Odziv Ministrstva za pravosodje

Uvodoma pojasnjujemo, da Kazenski zakonik (v nadaljevanju: KZ-1)¹ temelji na načelu krivdne odgovornosti, v skladu s katerim je storilcu mogoče izreči kazen le, če mu je mogoče očitati krivdo za storjeno kaznivo dejanje. Po 24. členu KZ-1 je kriv storilec, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven in je ravnal z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal oziroma bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, ter niso podani razlogi, ki izključujejo krivdo. Prištevnost je torej ena izmed temeljnih predpostavk za ugotovitev krivde in posledično za izrek kazni.

Navedeno načelo je podrobneje urejeno v 29. členu KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni bil prišteven, ni kriv. V skladu z drugim odstavkom istega člena se za neprištevnega šteje storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja. Neprištevnost tako pomeni odsotnost sposobnosti razumevanja pomena lastnega ravnanja oziroma njegovega obvladovanja, zaradi česar storilcu ni mogoče pripisati krivde v kazenskopravnem pomenu.

Ob tem je treba razlikovati med neprištevnostjo in bistveno zmanjšano prištevnostjo. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 se storilec, katerega sposobnost razumevanja pomena svojega dejanja ali obvladovanja ravnanja je bila bistveno zmanjšana, sme mileje kaznovati. Bistveno zmanjšana prištevnost torej ne izključuje krivde in možnosti izreka kazni zapora.

KZ-1 v četrtem odstavku 29. člena določa tudi posebno izjemo od pravila o izključitvi krivde zaradi neprištevnosti. Po navedeni določbi je kriv storilec, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. V takšnih primerih torej ugotovljena neprištevnost ob storitvi dejanja sama po sebi ne izključuje krivde in možnosti izreka zaporne kazni.

Poudariti je treba, da izključitev krivde zaradi neprištevnosti ne pomeni, da se država na storjeno protipravno dejanje ne odzove oziroma, da storilec ostane brez vsakršnih pravnih posledic. KZ-1 namreč poleg kazni in opozorilnih sankcij ureja tudi varnostne ukrepe, katerih namen je preprečevanje nadaljnjih nevarnih ravnanj in zagotavljanje varnosti ljudi.

V zvezi s tem pojasnjujemo, da sta bila z novelo Kazenskega zakonika KZ-1B ponovno uvedena varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki sta urejena v 70.a in 70.b členu KZ-1. Navedena ureditev izhaja iz spoznanja, da je treba tudi v primerih, ko zaradi neprištevnosti ni mogoče ugotoviti storilčeve krivde, zagotoviti ustrezen kazenskopravni odziv na storjeno protipravno dejanje, kadar je to potrebno zaradi varnosti ljudi.

V skladu s 70.a členom KZ-1 sodišče storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, za katero se sme izreči kazen zapora enega leta ali več, ob izpolnjenih zakonskih pogojih izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Ukrep se izreče, če sodišče na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi storilec na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje ter da je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem. Ukrep lahko za neprištevnega storilca traja največ pet let, pri čemer sodišče vsakih šest mesecev ponovno odloči o potrebnosti njegovega nadaljnjega izvajanja.

Možnost zakonitega odvzema prostosti duševno bolnim osebam predvideva tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP),² ki v točki e) prvega odstavka 5. člena med dopustnimi primeri odvzema prostosti določa tudi zakonito pridržanje duševno bolnih oseb. Navedena določba lahko predstavlja konvencijsko podlago tudi za odvzem prostosti storilcem protipravnih dejanj, ki zaradi neprištevnosti niso kazensko odgovorni, če so za takšen ukrep izpolnjeni predpisani pogoji. Pri tem odvzem prostosti na navedeni podlagi ne pomeni kaznovanja storilca, temveč ukrep, katerega dopustnost je vezana na obstoj in naravo duševne motnje ter izpolnjevanje drugih zakonskih pogojev.

Po 70.b členu KZ-1 pa sodišče neprištevnemu storilcu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, če ugotovi, da je takšno zdravljenje potrebno in zadostuje za preprečevanje ponavljanja hujših kaznivih dejanj. Navedeni varnostni ukrep sme sodišče izreči tudi storilcu, čigar prištevnost je bila ob storitvi kaznivega dejanja bistveno zmanjšana in je bil v skladu s petim odstavkom 70.a člena KZ-1 izpuščen na pogojni odpust. Ukrep sme trajati največ dve leti, pri čemer sodišče vsakih šest mesecev ponovno odloči o potrebnosti njegovega nadaljnjega izvajanja. Če se storilec noče zdraviti na prostosti, zdravljenje samovoljno opusti ali zdravljenje ni uspešno, lahko sodišče ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 70.a člena KZ-1 odredi, da se ukrep izvršuje v zdravstvenem zavodu, pri čemer njegovo skupno trajanje tudi v tem primeru ne sme preseči dveh let.

O izreku navedenih varnostnih ukrepov odloča sodišče v kazenskem postopku, pri čemer mora upoštevati zakonsko določene pogoje in načelo sorazmernosti. Namen teh ukrepov ni kaznovanje storilca za dejanje, za katero mu zaradi neprištevnosti ni mogoče očitati krivde, temveč zagotavljanje ustreznega zdravljenja in varstva ter preprečevanje nevarnosti ponavljanja protipravnih ravnanj.

V zvezi s predlogom, da bi se neprištevnim storilcem med prestajanjem zaporne kazni zagotovila ustrezna psihiatrična pomoč in zdravljenje, pojasnjujemo, da je treba razlikovati med kaznijo zapora, katere izrek predpostavlja ugotovljeno krivdo storilca, in varnostnimi ukrepi obveznega psihiatričnega zdravljenja, katerih namen je predvsem odpravljanje nevarnosti ponavljanja protipravnih ravnanj. Zakonodaja tako za neprištevne storilce ob izpolnjenih zakonskih pogojih že predvideva možnost obveznega zdravljenja v zdravstvenem zavodu, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, s čimer se zagotavljata tako ustrezna zdravstvena obravnava storilca kot varnost drugih ljudi.

Ministrstvo za pravosodje razume tudi pomisleke predlagatelja glede položaja žrtev kaznivih dejanj in posledic, ki jih te utrpijo. Ob tem poudarjamo, da ugotovljena neprištevnost storilca ne zmanjšuje teže storjenega protipravnega dejanja ali njegovih posledic za žrtev. Vendar pa teža dejanja in nastale posledice same po sebi ne morejo nadomestiti krivde kot temeljne predpostavke za izrek kazni. Veljavna ureditev zato omogoča, da se teža storjenega dejanja in nevarnost storilca upoštevata pri odločanju o izreku ustreznega varnostnega ukrepa, ne da bi se pri tem odstopilo od temeljnih načel kazenskega prava.

Iz navedenega izhaja, da veljavna kazenskopravna ureditev že omogoča ustrezen odziv na protipravna dejanja neprištevnih storilcev, pri čemer razlikuje med kaznovanjem, ki temelji na ugotovljeni krivdi, in varnostnimi ukrepi, katerih izrek je vezan na zakonsko določene pogoje ter potrebo po zagotavljanju varnosti ljudi.

Ministrstvo za pravosodje zato ocenjuje, da predlagana sprememba, po kateri neprištevnost ne bi izključevala možnosti izreka zaporne kazni, ni utemeljena, saj bi odstopala od temeljnega načela krivde, na katerem temelji slovensko kazensko pravo. Obstoječa ureditev z možnostjo izrekanja varnostnih ukrepov omogoča upoštevanje tako posebnega položaja neprištevnih storilcev kot tudi potrebe po učinkovitem varstvu družbe pred nadaljnjimi nevarnimi ravnanji. Glede na navedeno Ministrstvo za pravosodje predloga ne ocenjuje kot primernega za nadaljnjo obravnavo.

1. Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23, 107/24 – odl. US in 1564/26.

2. Uradni list RS št. 33/94 – Mednarodne pogodbe, št. 7/94, Uradni list RS, št. 102/03 – Mednarodne pogodbe, št. 22/03, Uradni list RS, št. 49/05 – Mednarodne pogodbe, št. 7/05, Uradni list RS, št. 48/09 – Mednarodne pogodbe, št. 12/09, Uradni list RS, št. 46/10 – Mednarodne pogodbe, št. 8/10, Uradni list RS, št. 1/15 – Mednarodne pogodbe, št. 1/15 in Uradni list RS, št. 28/17 – Mednarodne pogodbe, št. 5/17.