Obvezno zavarovanje za gorske športe
Predlog za uvedbo obveznega zavarovanja za planinarjenje in druge gorske športe
Po vzoru nekaterih tujih držav bi bilo smiselno v Sloveniji uvesti obvezno zavarovanje za obiskovalce gora na poteh in območjih, kjer zaradi zahtevnosti terena, nadmorske višine, izpostavljenosti ali drugih okoliščin obstaja povečano tveganje za nesreče in posledično potreba po gorskem reševanju.
Obveznost zavarovanja naj ne bi veljala za vse planinske poti enako, temveč bi bila vezana na objektivno določeno stopnjo tveganja. Gorska reševalna služba oziroma pristojna strokovna organizacija bi na podlagi zahtevnosti, izpostavljenosti, nadmorske višine, pogostosti nesreč, vremenskih in drugih značilnosti določila poti oziroma območja, za katera je zavarovanje obvezno. Te poti bi bile jasno označene na zemljevidih in drugih uradnih planinskih informacijskih sistemih.
Posebej bi bilo treba določiti tudi gorske športe in dejavnosti, pri katerih bi bilo zavarovanje obvezno, na primer:
- zahtevnejše planinske in visokogorske ture,
- turno smučanje,
- ledno plezanje in alpinizem,
- plezanje na zahtevnejših območjih,
- soteskanje,
- jadralno padalstvo,
- BASE jumping,
- druge adrenalinske oziroma posebej tvegane gorske dejavnosti.
Za posamezne dejavnosti bi se lahko določile različne minimalne zavarovalne vsote glede na stopnjo tveganja. Pri posebej tveganih dejavnostih, kot je BASE jumping, bi bilo zato smiselno zahtevati višje kritje kot pri običajnem planinarjenju.
Pomembno je, da bi bila informacija o obveznosti zavarovanja za posamezno pot ali območje obiskovalcu dostopna že pred začetkom ture. Na zemljevidu bi morale biti poti jasno označene glede na stopnjo tveganja in s tem povezano obveznost zavarovanja. Enako bi moralo veljati za posamezne gorske športe.
Tak sistem bi bil bolj pregleden in pravičen, saj bi se obveznost zavarovanja povezala z dejanskim tveganjem, ne pa avtomatično z vsako obliko gibanja v naravi. Hkrati bi zmanjšal možnost, da bi stroške zahtevnih reševalnih akcij v celoti nosila javna sredstva, če se posameznik zavestno odloči za dejavnost oziroma območje, pri katerem je bilo zavarovanje vnaprej predpisano.
Pri tem bi bilo treba jasno določiti tudi minimalni obseg zavarovanja, predvsem kritje stroškov gorskega reševanja, helikopterskega reševanja, nujne medicinske pomoči in po potrebi prevoza. Sistem bi moral omogočiti enostavno preverjanje veljavnosti zavarovanja, na primer z letnim zavarovanjem ali digitalnim potrdilom.
Takšna ureditev bi bila smiselna tudi zato, ker se že danes pri zavarovanjih za planinske dejavnosti uporablja precej natančno razlikovanje med posameznimi športi in stopnjami njihove zahtevnosti. PZS na primer pri članskem zavarovanju posebej opredeljuje pohodništvo, gorništvo, turno smučanje, turno kolesarjenje, krpljanje in različne oblike plezanja ter določa tudi dejavnosti, ki niso vključene v osnovno kritje.
Cilj takšnega sistema ne bi smel biti omejevanje obiskovanja gora, temveč povečanje varnosti, boljša ozaveščenost obiskovalcev in pravičnejša razdelitev stroškov, povezanih z zahtevnimi reševalnimi akcijami.