Višja plača ali boljše varčevanje
Predlagam, da se javnim uslužbencem omogoči, da sami odločijo, kam se nameni znesek, ki ga njihov delodajalec sedaj obvezno vplačuje v dodatno pokojninsko zavarovanje.
Javni uslužbenec naj lahko izbere:
– nadaljevanje varčevanja v sedanjem skladu pri Modri zavarovalnici;
– prenos prihodnjih vplačil k drugemu licenciranemu izvajalcu dodatnega pokojninskega zavarovanja;
– vplačevanje na svoj individualni naložbeni račun (INR) ali drug zakonsko priznan dolgoročni naložbeni račun;
– izplačilo primerljivega stroška delodajalca kot dodatka k bruto plači.
Če zaposleni ne izbere nobene možnosti, naj se vplačevanje v sedanji sklad nadaljuje samodejno. Tako bi bila ohranjena varnost za zaposlene, ki se z varčevanjem ne želijo ukvarjati, drugim pa bi bila omogočena svobodna izbira.
Zaposleni naj svojo odločitev lahko spremeni na primer enkrat letno. Pred izbiro mora biti jasno obveščen o neto znesku pri izplačilu v plačo, davčni obravnavi, stroških posamezne možnosti, tveganjih in pričakovanem dolgoročnem donosu.
OBRAZLOŽITEV
Javni uslužbenci so trenutno v dodatno pokojninsko zavarovanje vključeni avtomatično. Posamezni zaposleni ne more izbrati drugega upravljavca, denarja preusmeriti v svojo naložbo ali zahtevati izplačila pri plači.
Takšna ureditev ne upošteva različnih potreb zaposlenih. Nekdo želi varno pokojninsko varčevanje, drugi bi lahko pri konkurenčnem izvajalcu dosegel nižje stroške ali višji donos, tretji bi denar raje vlagal prek individualnega naložbenega računa, nekdo pa ga potrebuje kot del trenutne plače.
Individualni naložbeni računi so nova zakonsko urejena možnost dolgoročnega vlaganja v delnice, obveznice, sklade ETF in druge dovoljene finančne instrumente. Zato bi bilo smiselno omogočiti, da zaposleni kot eno od možnosti izbere tudi vlaganje na svoj INR. Če sedanja davčna ureditev neposrednega nakazovanja delodajalca na INR ne omogoča, naj Vlada pripravi potrebne spremembe.
Možnost izplačila pri plači ne pomeni, da bi zaposleni prejel celoten znesek kot neto plačo, saj bi bilo treba upoštevati davke in prispevke. Kljub temu naj ima pravico presoditi, ali mu več pomeni višja trenutna plača ali dolgoročno varčevanje.
Konkurenca med izvajalci bi jih spodbujala k nižjim stroškom, preglednejšemu poslovanju in doseganju boljših donosov. Sedanja Modra zavarovalnica bi lahko ostala med možnostmi oziroma privzeta izbira, ne bi pa smela biti edina možnost.
Že privarčevana sredstva morajo ostati last posameznega člana. Omogočiti je treba tudi njihov prenos k drugemu odobrenemu izvajalcu, kadar je to mogoče brez izgube že pridobljenih pravic in nesorazmernih davčnih posledic.
Cilj predloga zato ni ukinitev dodatnega pokojninskega varčevanja, temveč odprava njegove obvezne in izključne oblike. O načinu uporabe sredstev, namenjenih posameznemu zaposlenemu, naj odloča zaposleni sam.
Vlada naj pripravi primerjalni izračun vseh možnosti ter javno prikaže:
– koliko bi zaposleni prejel pri bruto in neto plači;
– kakšni so stroški posameznih oblik varčevanja;
– kakšni so njihovi pretekli realni donosi po odbitju stroškov in inflacije;
– katere zakonske in davčne spremembe so potrebne za uvedbo pravice do izbire.