Upoštevanje DDV samozaposlenega pri pokojninski osnovi
Zadnjič poslušam po televiziji, kako samostojni podjetniki večinoma plačujejo minimalne prispevke za pokojnino, po 40 letih pa prejemajo bistveno višjo zagotovljeno pokojnino. To je zelo enostranska primerjava. Poglejmo številke. 370 eur mesečno so prispevki za pokojnino, kar bi prinese 826 eur po 40 letih. Vplačuje torej 45% zneska pokojnine. Zaposleni s povprečno plačo plača 617 eur mesečno (393 zaposleni in 224 delodajelec). Po 40 letih dobi 1017 eur. To je 60% pokojnine.
Ampak, samozaposleni plača še davek na dobiček. Če je to normirani s.p., s prometom 50.000 €, država od njega dobi še 2000 evrov davka. Če je zavezanec za DDV, država od njega dobi največ 11.000 evrov v enem letu. Številke: 370 + 166 (davek dobička) + 916 (DDV) = 1452 eur. Če je DDVja zaradi narave posla pol manj, je to še vedno 950 € mesečno. Predstavljajo ga pa kot zajedalca sistema.
Če država trdi, da samozaposleni s 370 € pokojninskega prispevka ne financira svoje prihodnje pokojnine, naj pri izračunu upošteva tudi njegov širši, skozi desetletja ustvarjeni neto prispevek javnim financam. Podatke o plačanem davku od dejavnosti, neto DDV in prispevkih že ima. Za skoraj vsako davčno obveznost zna izdelati zapleteno formulo, zato jo lahko tudi za podjetniški pokojninski kredit. Vprašanje ni, ali se to da izračunati, ampak ali obstaja interes, da se celotni prispevek samozaposlenih sploh prizna. Določeni politični veljaki situacijo samozaposlenega namreč prikazujejo v zavajajoči luči.
Skratka: država je zaradi dodatne gospodarske dejavnosti samozaposlenega na boljšem kot kaže gola primerjava njegovega prispevka za PIZ in pokojnine.