21. 9. 2026
Odziv Ministrstva za pravosodje
Zagotovo se je moč strinjati z oceno, da je lastništvo nepremičnin v Sloveniji razpršeno in da se skozi dedovanje še dodatno drobi. Še dodatno otežuje nadaljnje razpolaganje ali pridobivanje s temi nepremičninami tudi dejstvo, da so dediči pogosto neznani in razseljeni širom sveta. Vendar pa je pri predlaganem načinu omejevanja drobitve treba izhajati iz Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a, 92/21 – UZ62a in 98/25 – UZ74a). Ta v 33. členu določa, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in do dedovanja. Lastninska pravica na nepremičninah in njeno prehajanje na dediče je torej človekova pravica. Ta ni absolutna, saj ustava v 63. členu tudi določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, vendar pa mora vsakršno omejevanje, poseganje ali celo odvzem lastninske pravice temeljiti na utemeljenem javnem interesu in sorazmernosti. Navedeno se ne nanaša samo na konkretne posege v lastninsko pravico, ampak tudi na zakonsko omogočanje takšnega poseganja.
V našem pravnem redu so že poznani zakonski mehanizmi, ki naslavljajo problematiko solastniške strukture in upravljanja nepremičnin na sistemski ravni, kot tudi mehanizmi, ki na področni ravni urejajo problematiko dedovanja določenih vrst nepremičnin ter problematiko razpolaganja oziroma uporabe nepremičnin, na katerih zaradi teka zapuščinskih postopkov ni moč pridobiti upravnih dovoljenj.
Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20) kot temeljni predpis s področja stvarnega prava v 69. členu solastniku, ki meni, da je zaradi dejstva, da je upravljanje onemogočeno zaradi razdrobljene solastnine, omogoča, da lahko predlaga delitev solastnine. S tem se sama nepremičnina sicer nadalje razdrobi na več manjših nepremičnin, vendar pa je lastništvo novonastalih nepremičnin na tak način konsolidirano. Težave pri upravljanju in odločanju glede nepremičnine v solastnini, ki so posledica nedosegljivosti posameznega solastnika, pa ureja 67. člen, ki določa, da če kdo od solastnikov dalj časa ni dosegljiv, lahko ostali solastniki predlagajo, da se mu določi skrbnik za poseben primer. Glede urejanja problematike na sistemski ravni dodajamo, da je bila z zadnjo novelo Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, št. 13/94 – ZN, 40/94 – odl. US, 117/00 – odl. US, 67/01, 83/01 – OZ, 73/04 – ZN-C, 31/13 – odl. US, 63/16 in 102/24) omogočena tudi pohitritev zapuščinskih postopkov z neznanimi dediči, saj se je čas za odziv morebitnih dedičev na oklic sodišča, s katerimi jih to išče, skrajšal z enega leta na šest mesecev, sama objava oklicev pa se je olajšala in pocenila.
Glede področne zakonodaje na prvem mestu izpostavljamo Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95, 54/99 – odl. US, 30/13 in 44/22 – ZKZ-G). Ta v 5. do 7. členu specialno ureja dedovanje zaščitene kmetije v lasti samo enega lastnika z namenom, da jo praviloma deduje en sam dedič. Področni predpisi nadalje urejajo tudi situacijo, ko nedokončani zapuščinski postopki vplivajo na možnost izvedbe pomembnejših investicij. Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 199/21, 18/23 – ZDU-1O, 78/23 – ZUNPEOVE, 95/23 – ZIUOPZP, 23/24, 109/24, 25/25 – odl. US, 75/25 in 14/26) v četrti alineji šestega odstavka 109. člena v povezavi z zadnjo alinejo 3. točke prvega odstavka 46. člena Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 199/21, 105/22 – ZZNŠPP, 133/23, 85/24 – ZAID-A, 47/25 – odl. US in 75/25) za namen lažjega pridobivanja gradbenih dovoljenj za t. i. prostorske ureditve državnega pomena omogoča, da se kljub nedokončanim zapuščinskim postopkom šteje, da ima investitor izkazano pravico graditi na zemljiščih, ki so predmet teh postopkov.
Mehanizmi, namenjeni reševanju problematike, ki jo omenja predlagatelj, torej obstajajo, vendar so specialno urejeni v področnih zakonih, ki urejajo posamezne vidike dedovanja in razpolaganja z nepremičninami oziroma njihove uporabe. Menimo, da je tak pristop pravilen in ustavno skladen, saj se na tak način lastninska pravica oziroma pravica do dedovanja omejujeta in urejata za točno določen zakonski namen, kar ob pripravi zakona omogoča ustrezno utemeljevanje takšnega mehanizma in oceno njegove sorazmernosti. Ureditev, ki bi kot splošno pravilo v vseh dednih postopkih oziroma za vse nepremičnine omejevala njihovo dedovanje oziroma dediče prisiljevala v konsolidacijo deležev pod grožnjo prisilnega odkupa, pa po našem mnenju ne bi bila skladna z ustavo ter Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in njenimi protokoli (https://www.echr.coe.int/documents/d/echr/convention_slv).