POKOJNINA PO VPLAČILIH, SOCIALNI DODATEK PO PREMOŽENJU
Danes premalo jasno ločujemo med pokojnino, ki bi morala izhajati iz dela in plačanih prispevkov, ter socialno pomočjo, katere namen je preprečevanje revščine.
Predlagam jasno in transparentno načelo:
Kolikor prispevaš v pokojninski sistem, takšno pokojninsko pravico si ustvariš.
Vsakemu posamezniku naj bo skozi celotno delovno dobo jasno prikazano, koliko je v pokojninski sistem vplačal in kakšno pokojnino si je s tem ustvaril.
Če tako izračunana pokojnina ne zagotavlja minimalnega življenjskega standarda, država posamezniku zagotovi socialni dodatek do določenega minimuma.
Pri tem pa se mora upoštevati njegovo dejansko premoženjsko stanje.
Nekdo, ki ima nizko pokojnino, vendar hkrati milijon evrov finančnega premoženja ali več nepremičnin, ne more biti z vidika socialne politike obravnavan enako kot človek z enako nizko pokojnino, ki nima drugega premoženja ali prihodkov.
Zato predlagam:
1. Pokojnina temelji na vplačanih prispevkih. Premoženje posameznika ne zmanjšuje pokojnine, ki jo je ustvaril z vplačili.
2. Država zagotavlja socialni minimum. Če je pokojnina prenizka, država razliko doplača.
3. Socialni dodatek je premoženjsko testiran. Pri njem se upoštevajo finančno premoženje, dodatne nepremičnine in drugi pomembni viri premoženja oziroma prihodkov.
4. Osnovni dom mora biti ustrezno zaščiten. Sistem ne sme siliti ljudi v prodajo stanovanja ali hiše, v kateri živijo, samo zato, da bi bili upravičeni do osnovne socialne varnosti.
S tem dobimo preprosto načelo:
Pokojnina je pravica iz vplačil. Socialna pomoč je pomoč tistemu, ki jo dejansko potrebuje.
Tak sistem je pravičnejši do tistih, ki desetletja plačujejo prispevke, hkrati pa zagotavlja dostojno življenje ljudem, ki v starosti dejansko nimajo dovolj sredstev.