29. 9. 2026
Odziv Ministrstva za demografijo, družino in socialne zadeve
Ministrstvo v uvodu pojasnjuje, da je treba predlog obravnavati z vidika namena in pravne narave instituta osebne asistence ter obveznosti in dolžnosti Republike Slovenije na področju varstva pravic invalidov. Po proučitvi predloga pojasnjuje, da je namen osebne asistence, urejene v Zakonu o osebni asistenci (Uradni list RS, št. 10/17, 31/18 in 172/21; v nadaljevanju: ZOA) ter Pravilniku o osebni asistenci (Uradni list RS, št. 26/22, 27/23, 71/23, 10/24, 110/24, 5/25, 47/25, 94/25 in 6/26) omogočiti osebi z invalidnostjo (z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jo v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovala v družbi) na vseh področjih življenja enake možnosti, večjo neodvisnost, aktivnost in enakopravno vključenost v družbo, skladno z določbami Konvencije o pravicah invalidov (Uradni list RS-MP, št. 10/08; v nadaljevanju: Konvencija). Gre za individualizirano obliko podpore in pomoč osebi pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih ne more izvajati sama zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključena v družbo. Vsakemu, ki izpolnjuje z ZOA določene pogoje, ne glede na njegov dohodek ali premoženje, je zagotovljena osebna asistenca pod enakimi pogoji. Do osebne asistence je upravičena oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje: 1. zaradi invalidnosti potrebuje pomoč pri opravljanju aktivnosti, vezanih na samostojno osebno in družinsko življenje, vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev; 2. je državljan Republike Slovenije s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji ali tujec, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji; 3. je stara od 18 do 65 let; 4. živi ali bi želel živeti v samostojnem ali skupnem gospodinjstvu zunaj celodnevne institucionalne oskrbe; 5. potrebuje pomoč najmanj 30 ur tedensko. Oseba je glede na ugotovljene potrebe lahko upravičena do enega ali več osebnih asistentov. Osebna asistenca je usmerjena v podporo samostojnega osebnega in družinskega življenja, vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev.
Celodnevna dolgotrajna oskrba je oblika institucionalnega varstva, namenjena posameznikom, ki potrebujejo celodnevno oskrbo. Dnevna dolgotrajna oskrba je oblika oskrbe, kjer se zagotavlja podpora in pomoč za določeno število ur dnevno, v času med 6. in 22. uro. Dolgotrajna oskrba je javna služba, ki se v obsegu in na način, kot ga določa Zakon o dolgotrajni oskrbi (Uradni list RS, št. 84/23, 112/24 in 44/25) in na njegovi podlagi izdani predpisi, izvaja izključno v okviru javne mreže (institucionalno varstvo).
Osebna asistenca omogoča uporabniku večji nadzor nad lastnim življenjem. Pomemben element je, da uporabnik praviloma sam oziroma s pomočjo osebnega asistenta sooblikuje način izvajanja asistence, vključno z organizacijo same osebne asistence. Če bi bila oseba, upravičena do storitev osebne asistence, premeščena v sistem dolgotrajne oskrbe, ki ji zagotavlja manj individualizirano podporo, bi lahko prišlo do bistvenega zmanjšanja njene dejanske samostojnosti.
Ministrstvo se strinja, da je pri zagotavljanju javno financiranih storitev treba posebno pozornost namenjati tudi racionalni porabi javnih sredstev, vendar ima prednost zagotavljanje najprimernejše kakovosti obravnave oseb in najprimernejših storitev. Zagotavljanje polnega in učinkovitega sodelovanja oseb v družbi, na vseh področjih življenja in zagotavljanje enakih možnosti, večje neodvisnosti, aktivnosti in enakopravne vključenosti v družbo ne sme temeljiti na višini javnega finančnega izdatka, ampak na namenu sistema, individualnih potrebah osebe, njenem načinu življenja, pravici do samostojnega življenja ter dejanskem obsegu podpore, ki jo potrebuje. Ključno je zagotavljanje primernih ravni pravic in podpore.
Oseb ne smemo obravnavati kot stroškovno postavko. Ključno vprašanje ni »kateri sistem je cenejši«, ampak »ali lahko drugi sistem tej konkretni osebi zagotovi enakovredno možnost samostojnega življenja in vključevanja v skupnost«. Dejstvo, da bi bil drug sistem za državo cenejši, ne more biti razlog za odvzem oziroma zmanjšanje pravic posameznika, ki mu pripadajo po veljavnih zakonskih predpisih. Ministrstvo se strinja, da je treba pri zagotavljanju javno financiranih storitev posebno pozornost namenjati učinkoviti in racionalni porabi javnih sredstev. Vendar racionalizacija javne porabe ne more predstavljati odločilnega merila pri določanju obsega in načina zagotavljanja pravic posameznika. Pri tem mora biti v ospredju zagotavljanje ustrezne kakovosti obravnave ter zagotavljanje storitev, ki ustrezajo dejanskim in individualnim potrebam posamezne osebe. Zagotavljanje polnega in učinkovitega sodelovanja oseb v družbi, enakih možnosti, večje neodvisnosti, aktivnosti in enakopravne vključenosti v družbo zato ne more temeljiti zgolj na višini javnofinančnega izdatka.
Pri osebi, ki potrebuje 168 ur osebne asistence tedensko, ne gre zgolj za vprašanje, koliko pomoči potrebuje pri hranjenju, oblačenju, osebni higieni, gibanju ali drugih osnovnih opravilih. Treba je ugotoviti, kakšno podporo potrebuje, da lahko kot oseba z invalidnostjo dejansko živi samostojno, odloča o svojem življenju, se vključuje v skupnost ter živi v okolju po lastni izbiri. Sama potreba po večjem številu osebnih asistentov ali potreba po določenem dodatnem medicinskem znanju osebnega asistenta, ne predstavlja razloga za namestitev posameznika v institucionalno varstvo in s tem odvzem pravice do osebne asistence. Število osebnih asistentov oz. zahtevano dodatna medicinska usposobljenost osebnega asistenta torej nista okoliščini, ki bi utemeljevali odvzem/omejitev pravice do osebne asistence.
Republika Slovenija je kot država pogodbenica Konvencije zavezana spoštovati in uresničevati pravice invalidov, ki jih Konvencija zagotavlja. Posebej pomemben je 19. člen Konvencije, ki določa pravico invalidov do neodvisnega življenja in vključenosti v skupnost. Iz navedene določbe med drugim izhaja obveznost držav pogodbenic, da invalidom zagotavljajo enako možnost kot drugim osebam, da izberejo svoje prebivališče ter kje in s kom bodo živeli, pri čemer niso dolžni živeti v posebnem bivalnem okolju. Pravico do neodvisnega življenja je zato treba razumeti kot pravico posameznika, da lahko dejansko odloča o svojem načinu življenja in da mu je za uresničevanje te pravice zagotovljena ustrezna podpora.
V kolikor oseba izpolnjuje vse z veljavno zakonodajo določene pogoje za priznanje določene pravice, ji je to pravico treba priznati ter ji zagotoviti pogoje za njeno dejansko uresničevanje/izvajanje. To pomeni, da je osebi, ki izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje za pridobitev pravice do osebne asistence, treba zagotoviti možnost njenega uveljavljanja in dejanskega koriščenja, saj bi bilo nasprotno ravnanje v nasprotju z namenom in smislom zakonsko zagotovljene pravice.
Odbor ZN za pravice invalidov (v nadaljevanju: Odbor) je v Splošnem komentarju št. 5 posebej poudaril, da pravice do neodvisnega življenja ni mogoče omejiti zaradi stopnje potrebne podpore. Izrecno opozarja tudi na položaje, ko se visoka potreba po osebni podpori oziroma njena »prevelika cena« uporablja kot razlog za usmerjanje oseb v institucionalne oblike bivanja. Takšno razmišljanje je po stališču Odbora v nasprotju z 19. členom Konvencije. Večja potreba po podpori ne sme pomeniti manjšega obsega pravice do neodvisnega življenja.
Potrebno je upoštevati tudi odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-90/23 z dne 12. 2. 2026. Ustavno sodišče je v tej odločbi poudarilo, da je pravica do storitev osebne asistence po svoji vsebini način uresničevanja posebnega ustavnopravnega varstva invalidov iz 52. člena Ustave Republike Slovenije. Namen osebne asistence je po stališču Ustavnega sodišča omogočiti invalidom neodvisno in aktivno življenje. To pomeni, da osebne asistence ni ustrezno obravnavati samo kot ene od možnih oblik socialne pomoči, ki jo je mogoče kadarkoli nadomestiti z drugo, cenejšo obliko podpore. Gre za pravico, povezano z ustavnim varstvom invalidov in z možnostjo posameznika, da svoje življenje dejansko vodi čim bolj neodvisno.
Ministrstvo si bo tudi v prihodnje prizadevalo zagotavljati pogoje za nemoteno izvajanje storitev osebne asistence ter oblikovati in izvajati rešitve, ki bodo zagotavljale učinkovito, gospodarno in odgovorno rabo javnih sredstev.