18. 8. 2026
Odziv Ministrstva za demografijo, družino in socialne zadeve
Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve (v nadaljnjem besedilu ministrstvo) uvodoma pojasnjuje, da Ustava Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu Ustava; Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a) ureja dve možni obliki življenjske skupnosti, in sicer zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnost (53. člen).
Področje življenjskih skupnosti vsebinsko podrobneje ureja Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ; Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C, 200/20 – ZOOMTVI, 94/22 – odl. US, 94/22 – odl. US, 5/23 in 34/24 – odl. US), ki v 3. členu določa, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakonik. Pomen zakonske zveze je v zasnovanju družine. V 4. členu DZ nadalje določa, da je zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh oseb, ki nista sklenili zakonske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Taka skupnost ima v razmerju med njima enake pravne posledice po tem zakoniku, kakor če bi sklenila zakonsko zvezo; na drugih pravnih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. Če je odločitev o pravici ali obveznosti odvisna od vprašanja obstoja življenjske skupnosti iz prejšnjega odstavka, se o tem vprašanju odloči v postopku za ugotovitev te pravice ali obveznosti. Odločitev o tem vprašanju ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno.
Veljavna ureditev življenjskih skupnosti v Republiki Sloveniji temelji na načelih medsebojne enakopravnosti partnerjev, pravne varnosti ter jasne sistemske ureditve premoženjskih, dednopravnih, statusnih in starševskih razmerij.
Navedba predlagatelja, da prepoved poligamije izvira zgolj iz verskih ali cerkvenih pravil, ni utemeljena. Čeprav so verske, kulturne in družbene tradicije skozi čas nedvomno vplivale na razvoj družinskega prava, prepoved poligamije ne temelji na verski avtoriteti ali cerkvenem pravu, temveč na pozitivnem pravu, ki ga v demokratičnem zakonodajnem postopku sprejema Državni zbor Republike Slovenije. Ob tem je potrebno poudariti tudi, da monogamija predstavlja temeljno izhodišče sodobnih evropskih pravnih sistemov in je zakonsko urejena tudi v sekularnih državah, v katerih je ločitev države in verskih skupnosti ustavno zagotovljena (7. člen Ustave).
Prav tako pa tudi ni ustrezna primerjava z ureditvijo istospolnih zakonskih zvez. Priznanje zakonske zveze istospolnim parom namreč ni pomenilo spremembe temeljne strukture zakonske zveze, temveč zgolj razširitev dostopnosti že obstoječega instituta na vse pare, ne glede na spol partnerjev. Še vedno gre za skupnost dveh oseb z enakimi pravicami in obveznostmi. Ustavnopravni argumenti, ki utemeljujejo enako obravnavo istospolnih in raznospolnih parov, ne morejo predstavljati podlage za priznanje skupnosti več kot dveh oseb, saj gre za vsebinsko in pravno bistveno različni vprašanji. V prvem primeru gre za zagotovitev enakega dostopa do obstoječega instituta zakonske zveze ne glede na spol partnerjev, v drugem pa za uvedbo vsebinsko novega pravnega instituta, ki bi posegel v temelj družinskega prava ter posledično zahteval tudi obsežne spremembe na področju dednega prava, prava socialne varnosti in drugih povezanih pravnih področij.
Po oceni ministrstva je veljavna ureditev življenjskih skupnosti v Republiki Sloveniji skladna z Ustavo, temeljnimi načeli družinskega prava, družbenimi vrednotami ter primerjalnopravnimi rešitvami držav iz istega pravnega in kulturnega okolja. Obstoječa ureditev zagotavlja ustrezno stopnjo pravne varnosti, enakopravnosti partnerjev ter varstva družinskih razmerij. Ministrstvo zato ocenjuje, da ni utemeljenih razlogov za odprtje razprave o pravni ureditvi poligamnih zvez, zato predloga ne podpira.