26. 8. 2026
Odziv Ministrstva za finance
Glede obdavčitve nepremičnin je pojasniti, da je bil 29. 11. 2013 sprejet Zakon o davku na nepremičnine (ZDavNepr), ki pa je bil kasneje z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014, razveljavljen. V uporabo pa je bila (do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin) vrnjena odmera nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč (NUSZ) ter odmera davka od premoženja.
Danes se torej, vezano na lastništvo ali uporabo nepremičnin, plačujeta dve dajatvi, in sicer NUSZ, ki ima naravo davka na nepremičnine, ter davek od premoženja, ki vsebuje elemente premoženjskega davka.
NUSZ se plačuje za nezazidana in zazidana stavbna zemljišča, davčni zavezanci pa so njihovi uporabniki, tako fizične kot pravne osebe. Ta davčna oblika sloni na izhodišču, da morajo vse nepremičnine prispevati k zagotavljanju sredstev občin za vlaganja v lokalno infrastrukturo, zato ne določa oprostitev glede na vrsto rabe nepremičnin ali glede na število nepremičnin posameznega zavezanca.
Nepremičnine kot premoženje pa obdavčuje davek od premoženja, ki ga ureja Zakon o davkih občanov (ZDO). ZDO določa, da davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki posedujejo stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže ter prostore za počitek oziroma rekreacijo. Ta zakon tudi določa, da se davčna osnova za davek za stanovanjske prostore zniža za znesek, ki ustreza vrednosti 160 m2 stanovanjske površine. Davčna osnova se zniža pod pogojem, da je lastnik ali njegovi ožji družinski člani (zakonec, otroci in posvojenci lastnika) oziroma uživalec v letu pred letom, za katero se davek odmerja, stalno bival v stanovanjskih prostorih. Nekatere vrste stavb (npr. kmetijska gospodarska poslopja, stavbe, ki so razglašene za kulturni ali zgodovinski spomenik itd.) so davka od premoženja v celoti oproščena. Začasno pa so tega davka oproščeni prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž ter (bistveno) popravljenih in obnovljenih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž. Efektivno ta davek trenutno obdavčuje določeno »presežno« bogastvo, to so nerezidenčna stanovanja in garaže ter poslovni prostori, ki jih sam lastnik ne uporablja v ta namen.
Obe dajatvi trenutno temeljita na izredno starih predpisih in bi ju bilo primerno nadomestiti z modernejšim, sistemsko skladnejšim in pravičnejšim premoženjskim oziroma nepremičninskim davkom. Vendar so morebitne prihodnje spremembe davčne politike odvisne od programskih usmeritev in prioritet vsakokratne vlade.
Vlada Republike Slovenije se zaveda izzivov soočanja z dostopnostjo do primernega in finančno dosegljivega stanovanja. Izboljšanje stanovanjske dostopnosti ostaja ena od pomembnih prioritet stanovanjske politike, pri čemer gre za področje, ki zahteva usklajeno delovanje različnih resorjev in celovit nabor ukrepov. Pri pripravi in izvajanju stanovanjske politike imajo posamezna ministrstva različne pristojnosti. Resorno pristojno ministrstvo (Ministrstvo za okolje in prostor) oblikuje cilje, prioritete in vsebinske ukrepe stanovanjske politike, medtem ko lahko davčni in drugi finančni instrumenti predstavljajo podporne oziroma spremljevalne ukrepe pri uresničevanju teh ciljev. Temeljna izhodišča prihodnje stanovanjske politike izhajajo iz usmeritev Koalicijske pogodbe 2026–2030, ki med drugim predvideva nadaljnjo krepitev javne stanovanjske politike ter ukrepe za izboljšanje dostopnosti stanovanj. Končne rešitve, njihova vsebina in časovni okvir uveljavitve pa bodo znani po zaključku priprave in sprejema posameznih zakonodajnih in izvedbenih ukrepov.
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
Glede predloga o obvezni prijavi najemnikov pojasnjujemo, da je to področje deloma že urejeno v Stanovanjskem zakonu. Ta določa, da mora biti za oddajo stanovanja sklenjena pisna najemna pogodba. V njej morajo biti navedeni tako lastnik in najemnik kot tudi druge osebe, ki bodo skupaj z najemnikom uporabljale stanovanje.
Če v stanovanju dalj časa prebivajo tudi osebe, ki v najemni pogodbi niso navedene, mora najemnik za to pridobiti soglasje lastnika. Če tega ne stori in takšna oseba stanovanje uporablja več kot 60 dni v obdobju treh mesecev, je to lahko razlog za odpoved najemne pogodbe.