Ločenost Cerkve

Odziv Ministrstva za kulturo

Na podlagi 32.a člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) je Ministrstvo za kulturo (MK) med drugim pristojno za upravno področje verske svobode, in sicer v obsegu, ki je podrobneje določen v določbi 30. člena Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07 in nadaljnji; v nadaljnjem besedilu: ZVS). MK na podlagi 7. točke prvega odstavka 30. člena izvaja izplačila in potrebne proračunske načrtovalne dejavnosti za izplačevanje namenske državne finančne pomoči, določene v 27. in 28. členu ZVS.

Določba 27. člena ZVS nalaga državi državno financiranje posebne pravice verskih skupnosti – pravice do namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost uslužbencev cerkva in drugih verskih skupnosti, ki jo literatura praviloma razume kot neposredno državno financiranje religije/verskih skupnosti oziroma financiranje verske dejavnosti verskih skupnosti in do sedaj še ni bila predmet ustavnosodne presoje. Iz 123. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe št. U-I-92/07 (Uradni list RS, št. 46/10; v nadaljnjem besedilu: ustavnosodna odločba) Ustavnega sodišče Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ustavno sodišče) je razvidno, da državno financiranje posebnih pravic verskih skupnosti (med katere je zakonodajalec umestil tudi pravico iz 27. člena ZVS) ni v neskladju z ustavo, če se v konkretnem primeru zagotovi ločenost države in verskih skupnosti (versko nevtralnost države) in enakopravno obravnavo verskih skupnosti. Kriteriji razlikovanja med tistimi verskimi skupnostmi, ki jih lahko financira država in s tem lahko pridobijo dodatne ugodnosti, in tistimi, ki se za to ne morejo potegovati, ne smejo biti nerazumni oziroma arbitrarni (spoštovati morajo načelo enakopravnosti verskih skupnosti iz 7. člena ustave kot posebni izraz splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave). Iz 124. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe je razvidno, da je npr. število vernikov ustrezen kriterij oziroma ustrezna zakonodajna rešitev, ki omogoča registriranim, starejšim in večjim verskim skupnostim posebne pravice, ki jih prvi odstavek 41. člena ustave ne zahteva in ki niso v neskladju s prvim odstavkom 7. člena ustave.

Po oceni MK je 1000 pripadnikov registrirane verske skupnosti na enega verskega uslužbenca razumen in nearbitraren kriterij za pridobitev posebne pravice, ki spoštuje načelo enakopravnosti verskih skupnosti in ki ga lahko s pridobitvijo novih pripadnikov in članov izpolnijo vse verske skupnosti.

Glede očitka kršitve načela enakosti - da verske skupnosti niso obravnavane enako kot vsak samostojni podjetnik, vsaka mala trgovina, vsak obrtnik in vsi delavci in delodajalci, ki sami krijejo prispevke, MK pojasnjuje, da slednja trditev ne drži, saj npr. država oz. MK na podlagi 83. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji; v nadaljnjem besedilu: ZUJIK) samostojnim kulturnim delavcem s statusom samostojni kulturni delavec I, krije prispevke za socialno varnost v višini zavarovalne osnove, ki je enaka 85 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec. Država oz. MK skladno s 27. členom ZVS krije prispevke za socialno varnost verskih uslužbencev v višini nižje zavarovalne osnove, in sicer v višini prispevkov zavarovanca za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obvezno zdravstveno zavarovanje, pri čemer je osnova za izračun najmanj 60% povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem  določitve zavarovalne osnove. Splošno ustavno načel enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS v odnosu države do različnih pravnih subjektov (fizičnih – npr. samostojnih podjetnikov, obrtnikov, delavcev in pravnih oseb – npr. trgovine in verskih skupnosti) med drugim zahteva, naj zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če jih ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakopravnosti torej zakonodajalcu ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal različne pravne posledice. Tovrstno razločevanje, s katerim zakonodajalec zasleduje dopustne cilje, je bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-36/06 z dne 5. 2. 2009, Uradni list RS, št. 14/09). Razlog za posebno obravnavo verskih skupnosti oz. verskih uslužbencev je zakonodajalčeva opredelitev verskih skupnosti za splošnokoristne organizacije. Prvi odstavek 5. člen ZVS določa, da so cerkve in druge verske skupnosti, ki se zavzemajo za duhovnost in človekovo dostojanstvo v zasebnem in javnem življenju ter si prizadevajo za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja, hkrati pa z delovanjem pomembno prispevajo k javnemu življenju z razvojem kulturnih, vzgojnih, izobraževalnih, solidarnostnih, karitativnih in drugih dejavnosti s področja socialne države, splošno koristne organizacije.

Glede očitka bogastva Katoliške Cerkve ta po naravi stvari ne more biti argument za ukinitev podpore vsem verskih skupnostim, ki izpolnjujejo zakonske pogoje (glej četrti in peti odstavek tega odgovora), hkrati pa gre za pavšalen očitek, ki ne upošteva dejstva stroškov vzdrževanja cerkva in drugih verskih objektov, ki so praviloma, kot sakralna kulturna dediščina vpisani v Register nepremične kulturne dediščine in njihovo vzdrževanje zahteva znatna denarna sredstva. V Register nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi MK, je vpisanih 2.690 enot sakralne stavbne dediščine, poleg njih je v register vpisanih še 3.937 spominskih objektov in krajev sakralnega značaja (kapelice, znamenja …).

Glede na navedeno MK nasprotuje predlogu za ukinitev posebne pravice iz 27. člena ZVS in še dodatno ugotavlja, da je urejanje te posebne pravice v polju proste presoje zakonodajalca ter da aktualna koalicijska pogodba ne načrtuje sprememb te pravice.