Denar od davkov naj služi le temu, čemur je namenjen - za družbeni standard in delovanje države, zdravstvo, šolstvo, socialo, infrastrukturo i.pd., nikakor pa ne za plačevanje napak državnih organov in korupcije. Posledice napačnih odločitev in zmot naj plačujejo tisti, ki so jih povzročili, saj imajo med drugim tudi zato zelo visoke plače. Denar od davkov ne sme iti za plačevanje odškodnin.
Če bo predlog prejel vsaj 42 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Ustava v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo s protipravnim ravnanjem povzročijo državni organi ali nosilci javnih pooblastil, pri čemer država v razmerju do oškodovanca nastopa kot primarni zavezanec za povračilo škode. Takšen model ima pomembno funkcijo, saj oškodovancu zagotavlja učinkovito, hitro in enotno varstvo njegovih pravic, ne da bi bil izpostavljen tveganju plačilne (ne)sposobnosti posameznega povzročitelja ali dolgotrajnim sporom glede njegove odgovornosti.
Hkrati pa takšna ureditev ne izključuje osebne odgovornosti funkcionarja ali javnega uslužbenca. Pravni sistem temelji na dvostopenjskem pristopu: država najprej povrne škodo oškodovancu, nato pa lahko – ob izpolnjenih zakonskih pogojih – uveljavlja regresni zahtevek zoper konkretnega povzročitelja. Pravica države do regresnega zahtevka izhaja iz 26. člena Ustave ter je sistemsko razdelana v splošnih pravilih obligacijskega prava, zlasti v 147. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631), ki določa možnost povračila od zaposlenega v primeru naklepa ali hude malomarnosti. Navedeno pomeni, da za škodo, povzročeno tretjim osebam s protipravnim ravnanjem pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem nalog, odgovarja država, ki pa lahko v primeru, če bo s pravnomočno sodbo sodišča ugotovljeno, da je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti, od zaposlenega zahteva povrnitev plačanega zneska (regresni zahtevek).
Glede na navedeno je veljavna ureditev v izpostavljenem delu ustrezna in predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.