Šolstvo

Odziv Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladijo

V točki 1. in 2. predlagateljica predlaga uvedbo obveznega predmeta »etika in morala« od prvega razreda osnovne šole do konca dodiplomskega študija ter opredelitev etike kot ključni pogoj za napredovanje. Predlagateljica primeroma navaja vsebine, ki bi se jih »aktivno praktično« učili pri navedenem novem predmetu ter predlaga, da je ocena iz etike in morale pogoj za napredovanje v naslednji razred oziroma zaključek študija. 

Vsebine, ki jih predlagateljica navaja, so že umeščene v učne načrte osnovnošolskega in gimnazijskega izobraževanja oziroma kataloge znanja splošnoizobraževalnih predmetov poklicnega in strokovnega srednješolskega izobraževanja (v nadaljevanju: učni načrti), ki so bili prenovljeni v letu 2025 in se jih bo začelo uporabljati z naslednjim šolskim letom. Analiza učnih načrtov in pripadajočih didaktičnih priporočil kaže, da so predlagane vsebine večinoma vključene v učne načrte drugih predmetov (npr. v osnovni šoli: spoznavanje okolja, družba, slovenščina, zgodovina, angleščina itd., v gimnaziji: sociologija, slovenščina, športna vzgoja, umetnostna zgodovina, psihologija itd.). V izobraževalnih programih osnovne šole pa je učenju predlaganih tematik v veliki meri namenjen tudi samostojni obvezni predmet domovinska in državljanska kultura in etika, ki se ga učenci učijo v 7. in 8. razredu, v srednješolskih izobraževalnih programih pa te vsebina naslavlja tudi aktivno državljanstvo, ki sodi med obvezne druge oblike vzgojno-izobraževalnega dela za vse dijake. Učenci oziroma dijaki pa se lahko o predlaganih vsebinah učijo tudi v okviru drugih organiziranih vzgojno-izobraževalnih dejavnostih, kot. npr. v osnovni šoli pri obveznih izbirnih predmetih (npr. računalništvo, verstva in etika, državljanska kultura, etnologija – kulturna dediščina in načini življenja itd.) ali neobveznih dejavnostih razširjenega programa, dijaki pa v okviru obveznih izbirnih vsebin v gimnazijah (npr. prostovoljno socialno delo, logika, verstva in etika itd.) oziroma interesnih dejavnosti v poklicnem in strokovnem izobraževanju. 

Skladno z drugim odstavkom 92. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr., 20/11, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 47/15, 46/16, 49/16 – popr., 25/17 – ZVaj, 123/21, 172/21, 207/21, 105/22 – ZZNŠPP, 141/22, 158/22 – ZDoh-2AA, 71/23, 22/25 – ZZZRO-1 in 48/25; v nadaljevanju: ZOFVI) strokovni delavci izvajajo vzgojno-izobraževalno delo skladno z zakonom in javno veljavnimi programi tako, da zagotavljajo objektivnost, kritičnost in pluralnost ter so pri tem strokovno avtonomni. Učni načrti so sestavni del izobraževalnih programov in skladno z 12. členom ZOFVI vsebujejo cilje predmetov oziroma drugih sestavin predmetnika ter standarde znanja in znanja, ki se preverjajo na nacionalnem preverjanju znanja, maturi oziroma zaključnem izpitu. Ne opredeljujejo pa didaktičnih strategij, učnih metod in oblik poučevanja, saj le-te sodijo v polje strokovne avtonomije učitelja. Didaktična priporočila, ki so komplementarni dokument učnih načrtov kot tudi druge smernice oziroma strokovni priročniki, so učitelju v pomoč pri načrtovanju in izvajanju pouka. 

V letu 2025 se je končala prva faza prenove izobraževalnih programov osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja, njen namen pa je opremiti učeče se ter pedagoško-andragoško osebje s kompetencami, pomembnimi za soočanje z aktualnimi izzivi in izzivi prihodnosti. Za ta namen je bilo prenovljenih 248 učnih načrtov, v katerih so kurikularne komisije nadgradile njihovo ciljno zasnovanost, aktualizirale predlagane vsebine, okrepile njihovo povezanost, konsistentnost in inkluzivno naravnanost, hkrati pa so vanje umestile skupne cilje, ki opisujejo nameravane učinke izobraževalnega programa kot celote in niso omejeni le na posamezne učne načrte. To so cilji, ki niso ozko disciplinarni in jih lahko dosegamo pri različnih predmetih in so aktualni na vseh ravneh izobraževanja. Izhajajo iz prečnih tematskih področij, veščin, ključnih kompetenc, pismenosti ipd. Komisija, ki je pripravila usmeritve za umeščanje skupnih ciljev v programske dokumente, je opredelila pet področij skupnih ciljev: 1. jezik, državljanstvo, kultura in umetnost; 2. trajnostni razvoj; 3. zdravje in dobrobit; 4. digitalna kompetentnost; 5. podjetnost. Vsebine predlaganega novega predmeta, ki jih predlagateljica navaja, so v več opredeljenih področjih skupnih ciljev in so vključene v ključne oziroma temeljne cilje znotraj posameznega področja in njegovih podpodročij oziroma kompetenc ter so smiselno umeščeni v učne načrte posameznih predmetov (npr. 1. področje: jezik, državljanstvo; 2. področje: poosebljanje vrednot trajnosti; 3. področje: duševna dobrobit, socialna dobrobit; 4. področje: komunikacija in sodelovanje, varnost; 5. področje: zamisli in priložnosti, k dejanjem ipd.). 

Učenci in dijaki so pri predmetih ocenjeni skladno z zakoni in pravilniki, enaka pravila veljajo tudi za predmete, v sklopu katerih se poučujejo vsebine, ki jih predlagateljica opredeljuje v svojem predlogu. V osnovni šoli v 1. in 2. razredu učitelji ocenjujejo napredek učencev z opisnimi ocenami, od 3. razreda se ocenjuje doseganje standardov znanja, predpisanih z učnimi načrti s številčnimi ocenami od 1 do 5. Učenci od 1. do 6. razreda praviloma napredujejo v naslednji razred. Razred lahko ponavljajo izjemoma. Od 7. do 9. razreda za napredovanje oziroma zaključek potrebujejo pozitivne ocene iz vseh predmetov. V srednješolskem izobraževanju se znanje dijakov ocenjuje s številčnimi in opisnimi ocenami. S številčnimi ocenami od 1 do 5 se ocenjuje znanje pri predmetih. Izpolnitev obveznosti pri drugih oblikah vzgojno-izobraževalnega dela in pri praktičnem usposabljanju pri delodajalcu se ocenjuje opisno - z ugotovitvijo »opravil« ali »ni opravil«. Pogoj za napredovanje so pozitivne ocene iz vseh predmetov oziroma modulov ter opravljene vse druge obveznosti, ki jih določa izobraževalni program. 

Višješolski študijski programi so praktično naravnani, nastajajo iz potreb gospodarstva in študentom omogočajo pridobitev predvsem poklicnih kompetenc. Višja strokovna šola poleg tega razvija tudi generične kompetence študentov, odgovornost, kritično mišljenje, ustvarjalnost, državljansko in kulturno zavest ter sposobnosti za vodenje in vseživljenjsko učenje. Kot določa 18. člen Zakona o višjem strokovnem izobraževanju RS, (Ur. l. RS, št. 86/04, 100/13, 54/22 – ZUPŠ-1, 102/23 in 14/26; v nadaljevanju: ZVSI) so podlaga za pripravo študijskega programa poklicni standardi, ki jih sprejme minister, pristojen za delo, na predlog pristojnega strokovnega sveta. Za akreditacijo višješolskih študijskih programov in višjih strokovnih šol je imenovana akreditacijska komisija pri pristojnem strokovnem svetu. 

Visokošolsko izobraževanje daje študentom možnosti za osebni razvoj, kariero in aktivno državljanstvo. Skladno s 43. členom Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 56/25; v nadaljevanju: ZViS) so študijski programi prve stopnje dodiplomski – univerzitetni in visokošolski strokovni, ki omogočajo pridobitev strokovnega znanja. Strokovni programi so bolj praktično usmerjeni in vključujejo obvezno prakso, medtem ko so univerzitetni programi bolj teoretično in raziskovalno usmerjeni ter praksa v njih ni nujna, oboji pa razvijajo zmožnosti za sporazumevanje v stroki in med strokami, strokovno kritičnost in odgovornost, iniciativnost in samostojnost pri odločanju in vodenju. Nacionalna agencija RS za 2 kakovost visokega šolstva neodvisno presoja kakovost v višjem strokovnem in visokošolskem izobraževanju, odloča o akreditacijah na visokošolski ravni in podaja mnenje o doseganju standardov kakovosti. Skladno z 8. členom ZViS je javna univerza avtonomna pri pripravi in sprejetju študijskih programov ter tudi pri posredovanju znanja. 

Skladno z ZVSI in ZViS se pogoje za napredovanje po programu in dokončanje študija določi s študijskim programom. Slednje je mogoče, ko študent opravi vse študijske obveznosti programa. 

V točki 3. predlagateljica opredeli »človečnost« kot temelj izobrazbe in zapiše, da mora sistem »zagotoviti, da posameznik šele z dokazano stopnjo zrelosti in etične zavesti pridobi pravico do strokovne moči v družbi«. Predlaganega podrobneje ne opredeli, manjkajo konkretne in poglobljene informacije. 

Iz zgoraj navedene analize izhaja, da so vsebine predlaganega novega predmeta »morala in etika« že smiselno vpete v izobraževalne oziroma študijske programe in da uveljavljeno preverjanje in ocenjevanje znanja učečih se ne omogoča napredovanja v višji razred/letnik brez doseganja opredeljenih kriterijev kot tudi ne dokončanja izobraževalnega/študijskega programa brez opravljenih vseh obveznosti, opredeljenih v programu. Pobuda, povezana s »človečnostjo« je pomanjkljivo opredeljena. Menimo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.