2. 6. 2026
Odziv Ministrstva za finance
Družinska politika je celovit sistem ukrepov na ravni države, s katerimi država podpira družine, se pa tej ukrepi izvajajo v okviru različnih resorjev države. Nekatera ključna področja, v okviru katerih država ureja družinsko politiko - področje starševskega varstva in družinskih prejemkov, področje vzgoje in izobraževanja, področja, ki urejajo različne finančne podpore družinam, kot npr. različne oblike transferjev, subvencije, olajšave, ipd. Tudi davčna politika je ena od politik, ki s svojimi ukrepi podpira družinsko politiko, ne more pa biti ključna politika pri oblikovanju ukrepov, ki bi lahko izboljšali demografsko sliko.
V okviru Zakona o dohodnini (ZDoh-2), ki ureja obdavčitev dohodkov fizičnih oseb, so določeni posamezni dohodki s področja starševskega varstva in izobraževanja, ki so oproščeni plačila dohodnine in tako predstavljajo podporni ukrep družinski politiki. Kot primeroma, dohodnine se ne plača od dohodkov, ki jih zavezanec prejme iz naslova starševskega varstva (starševski dodatek, pomoč ob rojstvu otroka) in od določenih družinskih prejemkov (otroškega dodatka, dodatka za veliko družino in dodatka za nego za otroka) (22. člen ZDoh-2). Iz obdavčitve so izvzeti tudi nekateri dohodki, v zvezi z izobraževanjem, kot npr. štipendije in drugih prejemki, izplačani osebi, ki je vpisana kot učenec, dijak ali študent za polni učni ali študijski čas; prejemki v obliki regresiranja oziroma subvencioniranja študentske prehrane, mesečnih vozovnic za prevoze učencev, dijakov in študentov, ki se šolajo izven kraja bivanja, varstva in vzgoje v vrtcih in drugih podobnih pomoči, itd. (25. člen ZDoh-2).
Nadalje, sistem davčnih olajšav, kot je določen v ZDoh-2, v splošnem sledi področni zakonodaji, se pa oblikuje za davčne namene ter kot podpora drugim politikam. Izhodišče za vzpostavitev celotnega sistema olajšav je bila pavšalna ocena stroškov, ki izhajajo iz dolžnosti preživljanja v skladu s primarno zakonodajo in ne temelji na dejansko izkazanih stroških, ki jih imajo davčni zavezanci zaradi dolžnosti preživljanja. Generalna ocena stroškov preživljanja je bila narejena za vse olajšave in kakršnakoli izjema od navedenega, bi pomenila odmik od celotnega sistema davčnih olajšav. Posebna olajšava, to je olajšava za vzdrževane družinske člane, ki je določena v 114. členu ZDoh-2, je že določena na način, da se povečuje za vsakega vzdrževanega otroka, kar zavezancem z več otroki bistveno znižuje davčno osnovo. Poudariti velja, da se davčna olajšava za vzdrževanega otroka prizna do 26. leta starosti, če se ta šola. Poleg navedenih davčnih olajšav, davčno osnovo znižujejo tudi druge davčne olajšave, določene v ZDoh-2, za priznavanje katerih zavezanec izpolnjuje pogoje (splošna olajšava, osebna olajšava, posebna osebna olajšava, itd.).
Pojasnjujemo, da bi zviševanje davčne olajšave zgolj za določeno skupino zavezancev (kot primeroma za starše, ki imajo tri ali več otrok), pomenilo kršitev enega temeljnih načel davčne politike, to je načela enake obravnave davčnih zavezancev. Posebna davčna obravnava določene skupine davčnih zavezancev je mogoča le ob obstoju ustavno pravnih razlogov, na podlagi katerih je posebno davčno obravnavo mogoče utemeljiti oziroma upravičiti. V konkretnem predlogu obstoj navedenih razlogov ni znan. Kakršnakoli izjema v okviru olajšav za vzdrževane družinske člane bi pomenila odmik od veljavnega koncepta olajšav in bi bila sporna tudi z vidika načela enake obravnave, ki je eno izmed temeljnih načel davčnega prava.
Davčna zakonodaja torej že vsebuje različne ukrepe, ki ugodno vplivajo na družinsko politiko, to je nabor oproščenih dohodkov s področja starševskega varstva, družinskih prejemkov in izobraževanja. Prav tako so določene različne davčne olajšave za vzdrževane družinske člane in druge olajšave, s katerimi si zavezanci, ob izpolnjevanju pogojev, lahko znižujejo davčno osnovo. Glede na to, da je družinska politika kompleksen sistem, podprt z mnogimi sistemi v državi, katerih ukrepi se medsebojno prepletajo, ne vidimo možnosti, da bi s spremembami samo na davčnem področju lahko prispevali k ugodnejši demografski sliki Slovenije. Za doseganje pozitivnih učinkov, bi morebitne spremembe na davčnem področju lahko sledile le sistemskim spremembam oz. ukrepom na drugih/ ključnih področjih.
Na podlagi vsega navedenega ugotavljamo, da predlog ni sprejemljiv.
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Posredovana pobuda, da starši s tremi ali več otroki dobijo bistveno davčno razbremenitev: do 100 % znižanje dohodnine (ali zelo visoka olajšava), ki velja za oba starša, do 18. leta najmlajšega otroka sodi v pristojnost Ministrstva za finance.
Sicer pa v zvezi z demografijo izpostavljamo, da se pri rodnosti in splošnih demografskih trendih seštevajo zelo različni dejavniki, ki posegajo na različna resorna področja in družinska politika je le eden izmed dejavnikov, ki lahko v omejeni oziroma manjši meri pozitivno (oziroma negativno) vpliva na odločanje za otroke. Poleg subjektivnih in kulturno-vrednotnih dejavnikov so pomembni tudi strukturni dejavniki, kot npr. položaj žensk na trgu delovne sile, varnost/oblika zaposlitve, stanovanjski položaj mladih in mladih družin, na katere sama družinska politika težje vpliva. Tu se med strukturnimi dejavniki kažejo nekatere posebnosti slovenskega prostora, ki negativno vplivajo na stopnje rodnosti npr. pozno osamosvajanje mladih (z vidika odhoda od doma), pozen vstop na trg dela, težave pri reševanju prvega stanovanjskega problema, med kulturno-vrednotnimi dejavniki pa tudi neenakost med spoloma v zasebni sferi, kjer neplačano delo v večji meri opravljajo ženske.
Analize kažejo, da je vsakoletno upadanje rodnosti močno povezano z dejstvom, da v rodno dobo vstopajo generacije, ki so številčno šibkejše in čeprav pogostost rojstev med ženskami ostane bolj ali manj enaka, bo rojstev manj. Žal se bo ta trend še nadaljeval, saj je število rojstev v 90. letih prejšnjega stoletja upadalo, ženske iz te generacije pa so zdaj v rodni dobi. Splošna značilnost demografskih pojavov je, da spremembe potekajo razmeroma počasi. Zato morajo biti ukrepi, ki bi utegnili ustvariti spodbudno okolje za odločanje za družino, premišljeni in načrtovani dolgoročno. Če država vpelje ukrepe, ki imajo negativen demografski učinek (tak primer je bil recimo ZUJF, ki je omejil številne pravice mladim staršem), je potrebno precej časa, leta ali celo desetletja, da se učinki teh ukrepov odpravijo in sprejmejo novi ukrepi, ki bi potencialno spodbudno delovali na odločanje za družino ali povečanje družine. Pri tem so pomembne ugodne širše družbene okoliščine (ugodne razmere na trgu dela, široka dostopnost stanovanj ipd.), ki pri ljudeh sprožajo občutek varnosti in stabilnosti ter doseganje sprememb, ki v najširšem smislu pomembno izboljšajo kakovost življenja družin. Na področju družinske politike so pomembni ukrepi za lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja ter spodbujanje enakost spolov, ki omogoča, da lahko ženske tudi po rojstvu otrok ostanejo na trgu dela. Raziskave in primeri iz tujine kažejo, da so ti ukrepi pravzaprav edini, pri katerih je mogoče zaznati blag pozitiven vpliv na odločanje za otroke.
Slovenija ima v sistemskem smislu tudi v mednarodnem kontekstu področje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja zelo dobro urejeno. Temeljni zakon na tem področju – Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemnikih (ZSDP-1) – je podlaga za lažje usklajevanje starševskih in poklicnih obveznosti ter podpira enakopravnejšo delitev starševskih pravic in obveznosti. Tukaj je posebej pomembna pravica staršev do starševskega, materinskega in očetovskega dopusta ter nadomestila plače v času starševskega, materinskega in očetovskega dopusta. Slovenija je bila prva evropska država, ki je leta 1986 uvedla enoletni starševski dopust, hkrati je bila edina država, ki je imela 100-odstotno nadomestilo plače. Takoj za Švedsko (1974) je Slovenija (1976) uvedla tudi možnost delitve starševskega dopusta med oba od staršev. Pravice iz naslova starševskega varstva, še zlasti dopusti (starševski, materinski in očetovski) in krajši delovni čas, pomembno prispevajo k odpravljanju razlik med ženskami in moškimi na trgu dela, saj omogočajo, da ženske po rojstvu otroka ostanejo aktivne na trgu dela. Omenjeni dopusti pa prav tako spodbujajo enakovrednejše porazdelitve obveznosti varstva in nege otrok med ženskami in moškimi.
Med pravicami iz zavarovanja za starševsko varstvo velja omeniti tri vrste dopustov z nadomestilom, in sicer materinski dopust, očetovski dopust in starševski dopust. Starševski dopust se je od 1. aprila 2023 za oba starša podaljšal in znaša 160 dni, pri čemer je 60 dni neprenosljivih, ostalih 100 dni pa lahko oče prenese na mater ali pa mati prenese na očeta. Izraba (prenesenega) starševskega dopusta je mogoča do osmega leta otrokove starosti. Ob rojstvu dvojčkov ali več otrok, nedonošenčka ali otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, se starševski dopust podaljša. Starševsko in očetovsko nadomestilo znaša 100 % osnove, maksimalna višina starševskega in očetovskega nadomestila znaša 2,5-kratnik povprečne mesečne plače, kot jo ugotovi Statistični urad za preteklo leto. Materinsko nadomestilo znaša 100 % osnove, njegova višina pa navzgor ni omejena.
K lažjemu usklajevanju poklicnih in družinskih obveznosti pripomorejo tudi prožnejše oblike dela, med katere spada tudi pravica do krajšega delovnega časa. Pravico do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva ima eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti oziroma najmanj dva otroka, do osmega leta starosti najmlajšega otroka in sicer v obsegu do 20 ur tedensko. Krajši delovni čas zaradi varstva otroka lahko koristila oba starša hkrati, v obsegu do 20 ur tedensko. Država v času dela s krajšim delom zaradi starševstva staršem plačuje prispevke za socialno varnost do polne delovno obveznosti.
Preživljanje otrok je precejšen finančni zalogaj, zato država staršem pri njem pomaga na različne načine, v obdobju kriz in draginje pa MDDSZ pripravi tudi dodatne ciljne ukrepe za lažjo premestitev socialnih stisk družin. Vsakega novorojenčka pričaka denarna pomoč, namenjena nakupu opreme, starševski dodatek je namenjen materam ali očetom, ki niso zavarovani za starševsko varstvo, z otroškim dodatkom zagotavlja dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka. Starši otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, prejmejo še poseben dodatek za nego otroka in so nekateri upravičeni do delnega plačila za izgubljeni dohodek ter do dodatnih olajšav. Različne dodatke, kot npr. dodatek za veliko družino in olajšave država namenja tudi velikim družinam, to so tiste z najmanj tremi otroki.
Vsi starši otrok, ki so vključeni v javni vrtec, zasebni vrtec s koncesijo ali zasebni vrtec, ki se financira iz občinskega proračuna, lahko vložijo zahtevo tudi za znižano plačilo vrtca. Starši so za otroke v osnovni in srednji šoli lahko upravičeni do subvencije malice in kosila.