Ministri morajo imeti obvezno fakulteto izobrazbo

Odziv Ministrstva za javno upravo

V zvezi s predlogom »Ministri morajo imeti obvezno fakultetno izobrazbo«, in sicer, da bi morali posamezniki na vodilnih položajih v Vladi Republike Slovenije, zlasti ministri, obvezno izpolnjevati pogoj določene stopnje izobrazbe oziroma imeti pridobljeno fakultetno izobrazbo, pojasnjujemo, da veljavna zakonodaja, ki ureja položaj, pravice in obveznosti vladnih funkcionarjev, ne določa posebnih izobrazbenih pogojev za kandidiranje na funkcijo ministra.

Dostop do političnih funkcij v izvršilni veji oblasti je v izhodišču odprt državljanom Republike Slovenije, ki niso bili obsojeni na nepogojno kazen zapora, daljšo od enega leta[1], pri čemer zakonodaja za zasedbo teh funkcij ne določa pogojev, kakršni so sicer značilni za zaposlitev na strokovnih ali uradniških delovnih mestih. Funkcija ministra je namreč politična funkcija, ne pa strokovno delovno mesto v smislu uslužbenske zakonodaje. Zato njeno opravljanje ni vezano na formalno izpolnjevanje izobrazbenih pogojev, temveč predvsem na demokratično legitimnost postopka imenovanja, zaupanje predsednika vlade in Državnega zbora ter politično odgovornost ministra.

Veljavna ureditev imenovanja ministrov in drugih funkcionarjev vlade, njihovega položaja med opravljanjem funkcije ter pravic po prenehanju funkcije temelji na Ustavi Republike Slovenije in na področnih zakonih, zlasti na Zakonu o funkcionarjih (Uradni list RS, št. 57/25), Zakonu o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16, 36/21, 82/21, 189/21, 153/22, 18/23 in 83/25 – ZOUL; v nadaljevanju: ZDU-1), Zakonu o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 38/10 – ZUKN, 8/12, 21/13, 47/13 – ZDU-1G, 65/14, 55/17, 163/22 in 57/25 – ZF; v nadaljevanju: ZVRS) ter Zakonu o poslancih (Uradni list RS, št. 112/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 39/11, 48/12, 17/22, 95/24, 57/25 – ZF in 10/26).

Glede postopka imenovanja ministrov Ministrstvo za javno upravo pojasnjuje, da v skladu z drugim odstavkom 112. člena Ustave Republike Slovenije ministre imenuje in razrešuje Državni zbor na predlog predsednika vlade. Pred imenovanjem se kandidat za ministra predstavi pristojnemu delovnemu telesu Državnega zbora.

Poslovnik državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 105/21 – odl. US, 111/21, 58/23 in 35/24; v nadaljevanju: Poslovnik) določa, da predsednik vlade najpozneje v 15 dneh po svoji izvolitvi predlaga Državnemu zboru imenovanje ministrov. Predlog kandidatur pošlje pisno predsedniku državnega zbora, pri čemer predlog vsebuje listo kandidatov za ministre z navedbo imena in priimka, datuma rojstva in naslova prebivališča ter pisno privolitev kandidata. Navedeno je urejeno v 229. členu Poslovnika.

Iz navedenega izhaja, da kandidate za ministre predlaga predsednik vlade, njihova primernost, strokovna usposobljenost in sposobnost za vodenje posameznega resorja pa se preverjajo v okviru predstavitve pred pristojnim delovnim telesom Državnega zbora ter z odgovori kandidata na vprašanja članov delovnega telesa. Sama kandidatura pri tem ni pogojena s članstvom v politični stranki, prav tako pa tudi ne z določeno stopnjo izobrazbe, splošno strokovno usposobljenostjo ali drugimi formalno določenimi pogoji in kompetencami.

Če pristojno delovno telo v svojem mnenju oceni, da predstavitev kandidata ni bila ustrezna, lahko predsednik vlade na podlagi drugega odstavka 231. člena Poslovnika umakne predlog kandidature za ministra in hkrati predloži novo kandidaturo za delovno področje oziroma resor, ki naj bi ga kandidat prevzel. Kandidat za ministra lahko od kandidature odstopi tudi sam.

Ob tem pojasnjujemo še, da Ustava Republike Slovenije v 3. členu določa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo ter da jo državljanke in državljani izvršujejo neposredno in z volitvami. Ministri so funkcionarji izvršilne veje oblasti, zato je pri opravljanju te funkcije bistvena povezava z demokratičnim postopkom imenovanja in politično odgovornostjo.

V skladu z ZVRS vlada v skladu z Ustavo Republike Slovenije, zakoni in drugimi splošnimi akti Državnega zbora določa, usmerja in usklajuje izvajanje politike države. Vlada Državnemu zboru predlaga zakone, državni proračun, nacionalne programe in druge splošne akte, s katerimi se določajo načelne in dolgoročne politične usmeritve za posamezna področja iz pristojnosti države. V skladu s 4. členom ZVRS je vlada odgovorna Državnemu zboru za politiko države, ki jo vodi, in za razmere na vseh področjih iz pristojnosti države. Vlada nadzoruje delo ministrstev, jim daje smernice za izvajanje politike in izvrševanje zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov ter skrbi, da ministrstva usklajeno izvršujejo svoje naloge.

Položaj ministra je podrobneje opredeljen tudi v 16. členu ZDU-1, ki določa, da minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom ter sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedenega izhaja, da minister ne opravlja funkcije kot strokovni uslužbenec oziroma nosilec strokovnega delovnega mesta, temveč kot politični funkcionar, ki vodi ministrstvo, določa prioritete, usklajuje interese, sprejema odločitve na podlagi strokovnih podlag ter zanje nosi politično odgovornost.

Zato legitimnost ministra ne izhaja primarno iz njegove formalne izobrazbe, temveč iz ustavno in poslovniško določenega postopka imenovanja, zaupanja predsednika vlade in parlamentarne večine ter iz njegove politične odgovornosti Državnemu zboru. Predpisovanje obveznega izobrazbenega pogoja za kandidiranje na funkcijo ministra bi lahko pomenilo omejevanje dostopa do politične funkcije, za kar bi bilo treba izkazati posebej utemeljene ustavnopravne razloge, zlasti ob upoštevanju narave ministrske funkcije kot politične funkcije izvršilne oblasti.

Upoštevaje navedeno Ministrstvo za javno upravo meni, da veljavni normativni okvir že omogoča, da funkcijo ministra zasede oseba, za katero predsednik vlade in Državni zbor presodita, da je primerna, strokovno usposobljena in kompetentna za vodenje posameznega resorja.

[1] Pogoj nekaznovanosti konkretneje določa 6. člen Zakona o funkcionarjih (Uradni list RS, št. 57/25).