16. 6. 2026
Odziv Ministrstva za finance
Uvodoma pojasnjujemo, da je pri obravnavi povračil stroškov v zvezi z delom potrebno ločevati med delovnopravno obravnavo in davčno obravnavo le teh. Pravica do povračil stroškov v zvezi z delom je določena v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1), s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, internimi akti in lahko tudi s pogodbo o zaposlitvi. Davčno obravnavo povračil stroškov v zvezi z delom pa ureja Zakon o dohodnini (ZDoh-2), ki v prvem odstavku 44. člena določa dohodek iz delovnega razmerja, ki se ne všteva v davčno osnovo, med katerega v okviru povračil stroškov v zvez z delom, sodijo tudi stroški prevoza na delo in z dela (3. točka), pod pogoji in do višin, ki jih določi vlada. Vlada je navedene pogoje določila v Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (uredba). Uredba je izdana na podlagi 3., 4., 7. in 8. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 in četrte alineje tretjega odstavka 3. člena Zakona o posebnem davku na določene prejemke. Z navedenimi določbami je vladi dano pooblastilo za določitev pogojev in višin, do katerih se določena povračila stroškov v zvezi z delom in določeni drugi dohodki iz delovnega razmerja, ne vštevajo v davčno osnovo.
V prvem odstavku 3. člena uredbe je določeno, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine 0,21 eura za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela za vsak dan prisotnosti na delu, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča. V skladu s prvim odstavkom 5. člena uredbe se povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine dejanskih stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, za prevoz, ki se izvaja z osebnim avtomobilom ali kombiniranim vozilom v komercialne namene, ali za najem osebnega avtomobila. Nadalje je v tretjem odstavku tega člena določeno, da v primeru, če delojemalec uporablja lastno prevozno sredstvo, se povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju ne všteva v davčno osnovo do višine 0,43 eura za vsak prevožen kilometer.
Dodajamo, da pravice delavcev glede povračil stroškov v zvezi z delom v kolektivnih pogodbah in drugih aktih delodajalcev niso enotno določene, temveč so prepuščene dogovoru med delavci in delodajalci na različnih ravneh oziroma določitvi s strani delodajalca (zato se tudi višine navedenih povračil lahko razlikujejo). Davčna obravnava navedenih dohodkov pa mora biti enaka za vse prejemnike tovrstnih dohodkov, ne glede na to, kako ima posamezni delodajalec te pravice urejene. To pomeni, da so lahko pravice povračil v zvezi z delom določene višje ali nižje od višine le teh, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. V primeru, ko so pravice določene višje, razlika tega dohodka, ki presega višino do katere se le ta ne všteva v davčno osnovo, zapade v obdavčitev.
Izhajajoč iz zgoraj navedenega davčna zakonodaja ne določa pravic do povračil stroškov v zvezi z delom ter načina obračuna teh povračil, temveč določa le davčno obravnavo navedenih povračil, to je višine le teh, ki se izvzamejo iz davčne osnove. Spremembo višine pravic navedenih povračil, v kolikor se to izkaže za potrebno, je potrebno urediti oziroma uskladiti v delovno pravni zakonodaji, kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti in/ ali internih aktih delodajalca.
Odziv Ministrstva za gospodarstvo, delo in šport
Določanje višine povračil stroškov za prevoz na delo in iz dela oz. na službeni poti je predmet svobodnega in neodvisnega dogovarjanja med predstavniki delavcev in delodajalcev oz. med delavci in delodajalci na različnih ravneh, pri čemer se ohranja spoštovanje avtonomije socialnih partnerjev. ZDR-1 ali drugi zakonski akti s področja delovnega prava v ničemer ne določajo konkretne višine povračil stroškov.