Dekriminalizacija prisluškovanja – za večjo informiranost med sosedi
Predlagam razmislek o spremembi zakonodaje na področju prisluškovanja. Namesto da zakon prisluhom strogo nasprotuje, bi jih lahko v določenih primerih celo spodbujal – seveda v duhu večje družbene transparentnosti.
V zadnjih tednih smo v Sloveniji lahko spremljali razprave o domnevnih posnetkih pogovorov politikov in drugih javnih oseb ter o dejavnosti tujih obveščevalnih struktur v Sloveniji. Po poročilih strokovnjakov naj bi se v državi pojavili tudi operativci izraelske zasebne obveščevalne agencije, ki deluje v številnih državah in je znana po prikritih operacijah ter snemanju pogovorov za naročnike. Če lahko takšne metode uporabljajo profesionalne obveščevalne agencije, se postavlja logično vprašanje: zakaj bi bili slovenski državljani prikrajšani za podobno raven informiranosti o svojem okolju?
Zato predlagam, da razmislimo o dekriminalizaciji prisluškovanja v vsakdanjem življenju. Prednosti takšne rešitve bi bile številne:
- državljani bi končno vedeli, kaj se pogovarjajo sosedje na balkonu,
- lažje bi preverili, ali sodelavec res dela od doma ali samo zaliva rože,
- družbena informiranost bi se močno povečala,
- slovenska tradicija radovednosti bi dobila pravno podlago.
Poleg tega bi tak ukrep zmanjšal občutek neenakosti: če lahko kompleksne mednarodne obveščevalne operacije snemajo pogovore in ustvarjajo posnetke, ki nato krožijo v javnosti, bi bilo pošteno, da imajo tudi državljani podobne možnosti za spremljanje dogajanja v svoji ulici ali bloku.
Za dodatno urejenost bi lahko uvedli tudi sistem »sosedskih obveščevalnih licenc«, kjer bi vsak državljan po kratkem spletnem tečaju dobil dovoljenje za osnovno prisluškovanje.
S tem bi Slovenija naredila velik korak naprej na področju participativne demokracije – kjer državljani ne samo volijo, ampak tudi aktivno poslušajo.
Hvala za razmislek.