'Svoboda panorame'

Odziv Urada za inletektualno lastnino

Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: urad) je 30.9.2011 prejel predlog državljanov za spremembo 55. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 - uradno prečiščeno besedilo, 68/08; v nadaljevanju: ZASP), in sicer črtanje dela besedila drugega odstavka 55. člena, ki prepoveduje uporabo del, ki so trajno v parkih, na ulicah, na trgih ali na drugih splošno dostopnih krajih, za doseganje gospodarske koristi.

I. Veljavna ureditev

Ustava Republike Slovenije v 60. členu zagotavlja varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Posamezne pravice, ki jih daje avtorska pravica, ureja ZASP, pri čemer sledi mednarodnim pogodbam, ki jih je ratificirala Republika Slovenija in evropskemu pravnemu redu.

ZASP v 55. členu določa:

II. Primernost oziroma neprimernost za nadaljnjo obravnavo

Temeljno načelo avtorskega prava je, da avtor v času trajanja avtorske pravice (za čas življenja avtorja in 70 let po njegovi smrti) uživa izključne materialne in moralne pravice na avtorskem delu, ki ga je ustvaril. ZASP v 15. členu določa, da je avtorska pravica enovita pravica na avtorskem delu, iz katere izvirajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice), izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in druga upravičenja avtorja (druge pravice avtorja). Avtor ima torej med drugim izključne materialne pravice, ki varujejo njegove premoženjske interese s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela in primerkov svojega dela. Uporaba avtorskega dela je dopustna le, če je avtor prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico ali če je zakon posegel v posamezne pravice avtorja in v določenih primerih dovolil uporabo avtorskega dela tudi brez dovoljenja avtorja (21. člen ZASP). S potekom rokov trajanja avtorske pravice avtorsko delo ni več avtorskopravno varovano in postane javno dobro, zato ga lahko po preteku varstva vsi prosto uporabljajo.

Avtorska pravica lahko trči ob pravice drugih oseb ali interese družbe kot celote. Kot navajajo avtorji komentarja k ZASP: "Avtorska pravica kot ustavno zajamčena človekova in absolutna pravica ne obstaja sama zase, temveč v družbi z vrsto drugih pravic in interesov. Tu so predvsem druge ustavne pravice, pa tudi interesi družbe kot celote, zaradi katerih avtorskega monopola ni mogoče zmeraj dosledno uresničiti. ... Kot vsaka druga je zato tudi avtorska pravica socialno vezana in podvržena vsebinskim omejitvam" (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, dr. Miha Trampuž, Branko Oman in Andrej Zupančič, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 141).

Po mednarodnih pogodbah se lahko v pravice avtorja poseže le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z običajnim izkoriščanjem dela in nerazumno ne ogrožajo legitimnih interesov imetnika pravice (13. člen Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (Aneks 1C Marakeškega sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije, Uradni list RS-MP, št. 10/95; v nadaljevanju: Sporazum TRIPS); drugi odstavek 9. člena Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del (Uradni list SFRJ-MP, št. 14/75 in 4/86, Uradni list RS-MP, št. 9/92, št. 3/2007; v nadaljevanju: Bernska konvencija)). Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL L 167, 22.6.2001; v nadaljevanju: Direktiva) v skladu z zgoraj navedeno določbo Sporazuma TRIPS v 5. členu določa možne izjeme in omejitve avtorske in sorodnih pravic, ki pa se lahko uporabijo le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic (peti odstavek 5. člena Direktive).

ZASP v skladu s Sporazumom TRIPS in Direktivo v 46. členu kot splošnem pravilu glede omejitev avtorske pravice določa, da so vsebinske omejitve avtorske pravice dopustne v primerih, ki so določeni v 4. oddelku (členi 46 do 57 ZASP), s tem, da je obseg take uporabe avtorskih del omejen glede na namen, ki ga je treba doseči, da je v skladu z dobrimi običaji, da ne nasprotuje običajni uporabi dela in da ni v nerazumni meri v nasprotju z zakonitimi interesi avtorja. V vsakem posamičnem primeru je zato potrebno ugotoviti, ali okoliščine določenega primera glede na pravila iz 46. člena ZASP res opravičujejo poseg v avtorjevo izključno pravico, kot ga sicer dopušča ZASP. Ni torej dovolj, da ZASP določi katero od izjem ali omejitev avtorske pravice, ki jo dopušča Direktiva, temveč je potrebno v vsakem posamičnem primeru preveriti, da je obseg dopuščene uporabe avtorskih del brez dovoljenja avtorja omejen glede na namen, ki ga je treba doseči, da je tak obseg uporabe dela v skladu z dobrimi običaji, da tak obseg uporabe dela ne nasprotuje običajni uporabi dela ter da ni v nerazumni meri v nasprotju z zakonitimi interesi avtorja. Potrebno je tudi upoštevati, da se omejitve pravic vedno razlagajo ozko (restriktivno), torej v korist avtorja (gl. tudi Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, dr. Miha Trampuž, Branko Oman in Andrej Zupančič, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 141, 142). V tej luči je potrebno tolmačiti tudi omejitev avtorske pravice, kot jo glede avtorskih del, ki so na splošno dostopnih krajih, v 55. členu določa ZASP. ZASP v prvem odstavku jasno določa, da so dela, ki so trajno v parkih, na ulicah, na trgih ali na drugih splošno dostopnih krajih, v prosti uporabi. To pomeni, da lahko takšna dela, kot so npr. zgradbe, poslikave na zgradbah, spomeniki, kipi, vodnjaki, vsak brez dovoljenja avtorja ali imetnika avtorske pravice tudi v času trajanja varstva avtorske pravice npr. fotografira, snema, distribuira posnetke tega avtorskega dela, ki jih je naredil, oziroma drugače prosto uporablja to delo. Ker pomeni ta določba omejitev avtorske pravice npr. arhitekta zgradbe, slikarja poslikave na zgradbi, kiparja, ki je ustvaril spomenik, kip ipd., jo je potrebno razlagati ozko ter pri tem upoštevati pravila iz 46. člena ZASP. Zakonodajalec je že sam v luči splošnega pravila iz 46. člena ZASP v drugem odstavku 55. člena ZASP določil, da poseg v avtorsko pravico avtorja dela na splošno dostopnem kraju ni neomejen:

• Ker je večina takšnih del v tridimenzionalni obliki, ni dovoljeno uporabljati del v tridimenzionalni obliki, npr. narediti enak primerek zgradbe, repliko ali odlitek kipa. Uporaba dela v tridimenzionalni obliki pomeni izdelavo kopije avtorskega dela, ki jo je mogoče tako kot izvirno delo postaviti na določenem kraju in narediti dostopno javnosti. Takšen način uporabe nerazumno (pretirano) posega v zakonite premoženjske interese avtorja (materialne avtorske pravice, konkretno pravice reproduciranja v obliki tridimenzionalnega razmnoževanja, zgraditve objekta) in presega namen, zaradi katerega je v interesu družbe kot celote dovoljena prosta uporaba dela na splošno dostopnem kraju, da si lahko vsak delo ogleda, fotografira, reproducira v dvodimenzionalni obliki oziroma drugače uporabi za lastno uporabo. Avtor dela, ki je na splošno dostopnem kraju, je v večini primerov za svoje materialne avtorske pravice na tem delu prejel le enkratno plačilo avtorskega honorarja in v primerjavi z drugimi avtorji avtorskih del zaradi omejitve pravic (55. člen ZASP) ne more v celoti uživati vseh svojih materialnih avtorskih pravic. Uživa jih lahko le še v primerih iz drugega odstavka 55. člena ZASP, npr. ko se delo uporabi v tridimenzionalni obliki.
• Namen omejitve avtorske pravice po prvem odstavku 55. člena ZASP je, da se družbi kot celoti omogoči, da uporablja delo, ki je na splošno dostopnem kraju, za zasebne oziroma nekomercialne namene. Če bi se delo, ki je na splošno dostopnem kraju, uporabilo za isti namen kot prvotno delo, to je za npr. postavitev enake zgradbe, enakega kipa ali spomenika na (istem ali drugem) splošno dostopnem kraju, bi se s tem v nerazumni meri poseglo v zakonite interese avtorja, saj bi se dopustilo večkratno reproduciranje njegovega dela za isti namen, avtor pa bi prejel le enkratno plačilo avtorskega honorarja za prvo postavitev zgradbe, kipa, ipd., čeprav bi se njegovo delo reproduciralo in večkrat uporabilo za isti namen.
• Vsebinska omejitev pravice avtorja po prvem odstavku 55. člena ZASP glede njegovih del, ki so na splošno dostopnih krajih, je določena v korist družbe kot celote, da si vsakdo kadarkoli želi, prosto ogleduje in za svojo lastne oziroma nekomercialne namene uporablja to delo tudi tako, da si npr. izdela fotografije, jih shrani v elektronski obliki... V luči splošnega pravila iz 46. člena ZASP je zakonodajalec v drugem odstavku 55. člena izrecno določil, da se del, ki so na splošno dostopnih krajih, ne sme uporabljati za doseganje gospodarskih koristi, npr. za izdelavo in prodajo razglednic, izdelavo in prodajo fotografij, na katerih so takšna dela, ipd.. Ta določba je odraz splošnega pravila, vsebovanega v mednarodnih pogodbah (Sporazum TRIPS, Bernska konvencija) in evropskem pravnem redu (Direktiva), da izjeme ali omejitve avtorske pravice ne smejo biti v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela in ne smejo vplivati pretirano na legitimne interese imetnika pravic. Nedvomno je, da uporaba katerega koli avtorskega dela za komercialne namene oziroma za doseganje gospodarske koristi, zelo posega v zakonite interese avtorja, zlasti njegove materialne pravice, saj le-te edine omogočajo avtorju, da prejme avtorski honorar in s tem sredstva za svoje preživljanje in nadaljnje ustvarjanje. V primerih avtorskih del, kot so zgradba, kip, spomenik, vodnjak ali druga avtorska dela, ki so trajno v parkih, na ulicah, trgih ali na drugih splošno dostopnih krajih, ZASP z določbama prvega in drugega odstavka 55. člena zelo poseže v pravico avtorja, saj dovoli prosto uporabo takšnih avtorskih del v dvodimenzionalni obliki za lastne, nekomercialne namene, posledično pa avtor za večino primerov uporabe avtorskega dela ne prejme nikakršnega nadomestila. Za delo, ki je na splošno dostopnem kraju, bo avtor največkrat prejel le enkraten avtorski honorar. Le še v redkih primerih tridimenzionalne uporabe njegovega dela, uporabe dela za isti namen ali uporabe dela za doseganje gospodarske koristi, torej za komercialni namen, prodajo, lahko avtor uveljavlja svoje premoženjske interese na takšnem delu.

Veljavna ureditev po ZASP tako že sedaj močno posega v zakonite interese avtorja dela, ki je na splošno dostopnem kraju, saj so v primerjavi z avtorji drugih avtorskih del (npr. glasbe) zelo zmanjšane avtorjeve možnosti za uveljavljanje njegovih materialnih pravic in s tem možnosti za zagotovitev nujno potrebnih sredstev za njegovo preživljanje in nadaljnje ustvarjanje.

Morebitna sprememba določbe drugega odstavka 55. člena ZASP, ki bi komur koli omogočila prosto uporabo dela, ki je na splošno dostopnem kraju, tudi za doseganje gospodarske koristi, bi pomenila nadaljnji poseg v avtorsko pravico avtorja takšnega dela, ki je tako močan, da bi pomenil že skoraj popolno razlastitev avtorja in razvodenitev avtorske pravice. Razlogi za tako močan poseg v avtorsko pravico kot ustavno varovano pravico bi morali biti zelo tehtni in pomembni, kar pa iz predloga predlagateljev ne izhaja.

Nedvomno je, da pravica avtorja, da uporablja svoje avtorsko delo, ki je na splošno dostopnem kraju, za doseganje gospodarske koristi, ne onemogoča predlagatelja pri izvrševanju njegovih ustavno varovanih pravic in opravljanju njegove dejavnosti. Nasprotno, predlagatelj lahko prosto opravlja svojo dejavnost, ne glede na to, ali avtor izvršuje svojo avtorsko pravico ali ne. Opravljanje dejavnosti predlagatelja trči ob pravice avtorja le v primerih, ko želi predlagatelj uporabiti tuje avtorsko delo, v tem primeru uporabo avtorskega dela, ki je na splošno dostopnem kraju, za komercialne namene, in sicer zato, ker sam dovoljuje uporabo vseh gradiv, ki jih objavlja, za vse namene, tudi komercialne. Predlagatelj sicer omenja, da je določba 55. člena ZASP neživljenjska in nepraktična.

Avtorska pravica je pravica avtorja na njegovem avtorskem delu, ki ga je ustvaril, in enako kot pri drugih pravicah velja, da je odločitev o načinih uporabe in izkoriščanja predmeta varstva odločitev v rokah imetnika te pravice. Če želi nekdo uporabiti predmet varstva neke pravice, mora pridobiti ustrezno dovoljenje od imetnika te pravice. Morebitne nepraktičnosti ali težave uporabnika v praksi pri pridobivanju dovoljenja za uporabo nekega avtorskega dela niso zadosten razlog za poseg v ustavno varovano pravico. Prav tako ne more biti razlog za poseg v ustavno varovano avtorsko pravico to, da ima nek uporabnik v svojih pravilih določeno, da dovoljuje uporabo vseh gradiv za katere koli namene. Če želi nekdo dovoliti uporabo predmeta varstva tuje pravice, mora vselej pred tem pridobiti ustrezna dovoljenja imetnika te pravice. Nihče namreč ne more odločati o uporabi tuje pravice in tudi ne prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam. Prav tako ne more biti razlog za poseg v avtorsko pravico to, da finančne posledice za avtorja ne bi bile pomembne, ker naj bi bila uporaba avtorskih del, ki so na splošno dostopnih krajih, v komercialne namene marginalna. Če uporaba nekega dela v komercialne namene za avtorja ni pomembna, bo uporabnik morda tudi brezplačno pridobil dovoljenje avtorja za takšno uporabo. Morda pa se bo avtor iz katerih koli razlogov odločil, da uporabe svojega dela sploh ne dovoli v komercialne namene, kar je prav tako njegova pravica. Uporabnik mora takšno odločitev avtorja spoštovati, četudi je ne razume ali pa se mu ne zdi življenjska.

Ponovno želimo opozoriti, da tudi če drugi odstavek 55. člena ZASP ne bi izrecno prepovedoval uporabe dela, ki je na splošno dostopnem kraju, za doseganje gospodarske koristi, takšen način uporabe ne bi bil skladen z določbo 46. člena ZASP, v katere luči je potrebno presojati vsak posamezen primer uporabe vsebinske omejitve avtorske pravice. Uporaba avtorskega dela v komercialne namene praviloma močno posega v materialne pravice avtorja in zato presega namen omejitve po 55. členu ZASP, nasprotuje običajni uporabi del, ni v skladu z dobrimi običaji in v nerazumni meri nasprotuje zakonitim interesom avtorja. Takšno izvrševanje vsebinske omejitve avtorske pravice pa glede na 46. člen ZASP ni več dovoljeno (gl. tudi Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, dr. Miha Trampuž, Branko Oman in Andrej Zupančič, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 143, 144, 167).

Glede na navedeno menimo, da je ureditev v ZASP ustrezna in da sprememba drugega odstavka 55. člena ZASP, kot je predlagana, ni utemeljena.