Davčna olajšava za podjetja, ki imajo zaposlene prostovoljne pripadnike enot in služb zaščite, reševanja in pomoči
Predlagam uvedbo posebne davčne olajšave za podjetja, ki zaposlujejo in imajo zaposlene prostovoljne pripadnike, kateri izvajajo naloge zaščite, reševanja in pomoči. Z nižjo davčno obveznostjo bi podjetje lahko znižalo davčno osnovo DDPO za del stroškov povezanih s tem (npr. dodatki, usposabljanja, posebne nadomestila zaposlenim prostovoljcem), kar bi neposredno zmanjšalo davčni znesek (plačani davek). Podjetje bi lahko bolj optimiziralo davke, če bi izpolnilo razširjene kriterije (npr. število in čas aktivnosti pripadnikov). Tak ukrep bi bil spodbuda za družbeno odgovorno ravnanje, podjetjem nudi ekonomsko vzpodbudo, da aktivno podpirajo lokalne prostovoljne službe, kar bi povečalo odzivnost in stabilnost varnosti v skupnosti in hkrati podpiralo zaposlene v naloge javnih koristi. Z dodatnimi ugodnostmi bi podjetja lažje motivirala zaposlene, ki so obenem tudi prostovoljci, kar lahko izboljša zadrževanje kadra in ugled podjetja. Če bi ta olajšava podjetju kompenzirala del davčnih bremen, bi to lahko znižalo »davčni pritisk« in s tem nekoliko olajšalo poslovno okolje, še posebej glede na to, da je obremenitev dela v Sloveniji relativno visoka v primerjavi z drugimi državami OECD (po nekaterih ocenah).
Trenutno v Sloveniji ni posebne davčne olajšave, ki bi podjetju neposredno znižala DDPO zaradi zaposlovanja ali sodelovanja s prostovoljnimi pripadniki sistema zaščite in reševanja. Uvedba takšne olajšave za podjetja bi pomenila znižanje davčne osnove/davčne obveznosti ter spodbudo za družbeno odgovorno ravnanje in podporo prostovoljstvu. Če bi uvedli davčno spodbudo bi to pomenilo:
S tem bi povečevali kadrovsko bazo. Podjetja bi imela neposreden finančni interes, da ne omejujejo odsotnosti zaradi intervencij ali vaj. Posredno bi se povečala pripravljenost zaposlenih, da se vključijo v lokalni ali nacionalni sistem zaščite in reševanja. Odražalo bi se kot večja odpornost države, več aktivnih pripadnikov pomeni; krajši odzivni časi, večja operativna zmogljivost ob večjih nesrečah, manj potrebe po profesionalizaciji (ki je bistveno dražja). V tem primeru bi taka davčna politika bila instrument varnostne politike. Da bi bil ukrep fiskalno vzdržen in pravičen, bi morala biti merila zelo jasna:
1. Status aktivnega pripadnika; letno minimalno število vaj/intervencij, enotna uradna evidenca pri državni instituciji (Uprava za zaščito in reševanje - FURS - Spin - Vulkan).
2. Sorazmerna lestvica; namesto "vse ali nič" pri 30 % bi bilo smiselno:
Delež aktivnih Davčna razbremenitev
10 % 1,5 %
20 % 3 %
30 % 5 % (max)
To zmanjša pragovne učinke in motivira postopno vključevanje.
3. Zgornja omejitev; absolutna kapica (npr. max 50.000 € letno), ali omejitev glede na velikost podjetja.
Slovenija ima relativno visoko obremenitev dela (prispevki + dohodnina), medtem ko je DDPO v sredini EU. Takšna ciljna 5 % razbremenitev; ne bi bistveno ogrozila javnih financ, bi pa pomenila simbolno priznanje družbene odgovornosti podjetij, lahko izboljšala sodelovanje med gospodarstvom in varnostnim sistemom.
Davčna olajšava bi imela manjši fiskalni vpliv, je mehkejši in politično bolj vzdržen instrument, ki deluje kot dolgoročna sistemska spodbuda in krepi sodelovanje gospodarstva z obrambno-varnostnim sistemom.
Za približno 5–8 milijonov € letno bi država potencialno; povečala število aktivnih pripadnikov v sistemu zaščite, reševanja in pomoči, izboljšala odzivnost ob naravnih nesrečah, zmanjšala dolgoročne stroške profesionalizacije sistema, povečala družbeno odpornost brez večjih fiskalnih pretresov.