13. 4. 2026
Odziv Ministrstva za javno upravo
Veljavna ureditev glede ugotavljanja izida volitev
Državni zbor Republike Slovenije je sestavljen iz 90 poslancev. Od tega je 88 poslancev izvoljenih po splošnem proporcionalnem sistemu, dva poslanca (italijanske in madžarske narodne skupnosti) pa se izvolita po enokrožnem večinskem volilnem sistemu.
Poslanci državnega zbora se volijo na podlagi splošne in enake volilne pravice na svobodnih in neposrednih volitvah s tajnim glasovanjem. Volilni sistem je določen z zakonom, ki ga mora Državni zbor sprejeti z dvotretjinsko večino vseh poslancev, kar poudarja njegovo ustavno težo.
Poslanci se volijo po volilnih enotah in po načelu, da se en poslanec voli na približno enako število prebivalcev, in po načelu, da so v Državnem zboru sorazmerno zastopani politični interesi (2. člen Zakona o volitvah v državni zbor - ZVDZ)[1]. Po veljavni ureditvi je Slovenija razdeljena na osem volilnih enot, v katerih se voli po 11 poslancev. Volilne enote so še razdeljene na 11 volilnih okrajev, pri čemer se v vsakem od njih glasuje za enega kandidata iz liste kandidatov. Politične stranke oziroma drugi predlagatelji kandidatnih list vložijo liste v volilnih enotah. Na njih je lahko največ toliko kandidatov, kolikor poslancev se voli v volilni enoti, pri čemer morajo predlagatelji kandidatnih list razporediti kandidate z liste po volilnih okrajih. Glasovnica vsebuje imena in priimke kandidatov, o katerih se glasuje v volilnem okraju, in imena list kandidatov, kar pomeni, da je iz nje razvidna politična pripadnost kandidata. Volivec lahko glasuje samo za enega kandidata, vendar s tem glasuje hkrati tudi za kandidatno listo, ki ji kandidat pripada.
Mandati se delijo na dveh ravneh: v volilni enoti in na ravni države. Ker ima proporcionalna delitev mandatov lahko slabe učinke na stabilnost državne oblasti, je že z Ustavo predpisan tudi prag za vstop v državni zbor višini štiri odstotke. Liste, ki tega praga ne dosežejo, so iz nadaljnje delitve mandatov izključene ne glede na uspeh v posameznih volilnih enotah.
- Delitev mandatov po volilnih enotah (Droppov količnik)[2]
Prvi del mandatov se listam razdeli znotraj posamezne volilne enote. Uporabi se Droppov količnik, ki določa, koliko glasov je potrebnih za en mandat. Liste prejmejo toliko mandatov, kolikorkrat dosežejo ta količnik v posamezni enoti. Na tej stopnji se razdeli večina mandatov, vendar ne vsi. - Delitev preostalih mandatov na ravni države (d’Hondtov sistem)[3]
Ker po prvi stopnji običajno ostanejo nerazdeljeni mandati, se ti dodelijo na državni ravni. Pri tej delitvi se upoštevajo vse liste kandidatov, razen liste kandidatov, ki so bile vložene samo v eni volilni enoti, in liste kandidatov, ki glede na volilni izid v celotnem volilnem telesu niso dosegle volilnega praga. Uporabi se d’Hondtov sistem, ki ponovno upošteva skupno število glasov list na ravni države. Ta sistem nekoliko favorizira večje liste, vendar še vedno ohranja proporcionalnost. Tako se zagotovi, da je končna razdelitev mandatov čim bolj sorazmerna z volilnim izidom.
Personalizacija volitev se zagotavlja s tem, da so z liste kandidatov izvoljeni tisti kandidati, ki so na volitvah dobili največji delež glasov v skupnem številu glasov v volilnem okraju, v katerem so nastopili.
Analiza predloga in sklep
Predlagatelj predlaga, da se poslanci volijo po volilnih okrajih in ne po volilnih enotah, kot to določa ZVDZ (2. člen). V skladu z veljavno zakonodajo predlagatelj listo kandidatov vloži pri volilni komisiji volilne enote. Nadalje predlagatelj predlaga, da bi bil v volilnem okraju izvoljen kandidat, ki bi volilnem okraju dobil največ glasov. Slednje pomeni, da bi uvedli večinski volilni sistem, kar pa je v nasprotju z Ustavo in ZVDZ. Ustava namreč v petem odstavku 80. člena določa, da se poslanci volijo po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem volilnem pragu za vstop v Državni zbor, pri čemer imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom.
V skladu z veljavnim volilnim sistemov se mandati ne delijo po volilnih okrajih, temveč na ravni volilnih enot in na ravni države. Prek volilnih okrajev se trenutno uresničuje personalizacija volitev. V volilnih okrajih glasujemo za kandidate, a nato je njihova izvolitev na ravni volilne enote odvisna od uspeha celotne liste, tako v volilni enoti kot na ravni državi. To pa odpira vprašanje smiselnosti sedanje ureditve, saj izvoljeni poslanec ni vezan na volilni okraj, temveč zgolj na volilno enoto – ali pa celo zgolj na rezultat na ravni države.4
V Sloveniji je bilo več prizadevanj za uvedbo preferenčnega glasu, s katerim lahko volivci odločijo o tem, kateri kandidat z liste kandidatov naj bo izvoljen. Preferenčni glas je v proporcionalnih volilnih sistemih najpogostejši način uveljavljanja načela personalizacije volitev. Volivci v okviru trenutno veljavne ureditve ne morejo izbirati med različnimi kandidati iste liste, saj v vsakem volilnem okraju nastopa le po en kandidat z vsake liste kandidatov, volivec pa dejansko ne more izbirati med kandidati, temveč zgolj med listami v volilni enoti. Posledica takšne ureditve je, da volivec dejansko nima vpliva na izbiro posameznega kandidata znotraj liste kandidatov, ampak lahko glasuje le o različnih listah, personalizacija volitev pa je zgolj navidezna. Z uvedbo preferenčnega glasu bi se volilni okraji ohranili le na administrativno-tehnični ravni, volivec pa bi lahko izbiral med vsemi kandidati na listi kandidatov in ne zgolj o enem kandidatu, ki ga po trenutnem sistemu politične stranke in drugi predlagatelji dodelijo v volilni okraj.
Leta 2024 so se na posvetovalnem referendumu volivci z visoko večino, skoraj 71%, zavzeli za uveljavitev preferenčnega glasu na državnozborskih volitvah. Poslanci so nato leta 2025 vložili dva predloga (eden prek spremembe Ustave - EPA 1919-IX, drugi prek spremembe ZVDZ – EPA 2297-IX) za uvedbo preferenčnega glasu. Predloga nista prejela zahtevane dvotretjinske podpore poslancev in posledično nista bila sprejeta.
Glede na predstavljene argumente in druge okoliščine predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Ob upoštevanju volje volivcev, izražene na posvetovalnem referendumu junija 2024, bo Vlada še naprej usmerjena v uvedbo preferenčnega glasu ter odpravo volilnih okrajev.
[1] Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, 54/07 – odl. US, 23/17, 29/21 in 12/24
[2] 90. člen ZVDZ:« Število mandatov, ki jih dobi posamezna lista, se ugotovi s količnikom, ki se izračuna tako, da se skupno število glasov, oddanih za vse liste kandidatov v volilni enoti, deli s številom poslancev, ki se volijo v volilni enoti, povečanim za ena, kar se zaokroži na celo število navzgor. S tem količnikom se deli število glasov za listo. Listi pripada toliko mandatov, kolikokrat je količnik vsebovan v številu glasov za listo.«
[3] 92. člen ZVDZ
Nika Podakar in Urban Lečnik Spaić: Kako bo moj glas nekoga izvolil?
»Pri razdelitvi mandatov na ravni države se upošteva skupno število glasov, ki jih je kandidatna lista prejela v celotni državi. Za izračun se uporabi tako imenovani d’Hontov sistem, v okviru katerega se najprej ustvari tabelo. Na eni osi se navede absolutno število glasov, ki so jih posamezne kandidatne liste prejele v celotni državi, na drugi pa številke 1, 2, 3 … vse do 88, kolikor mandatov je potrebno razdeliti. Nato se absolutno število glasov, ki jih je prejela posamezna kandidatna lista, deli najprej z 1, nato z 2, s 3 in tako naprej vse do 88. Postopek se izvede za vse stranke, nato pa se izloči 88 najvišjih količnikov. Kolikor najvišjih količnikov ima kandidatna lista, toliko mandatov prejme na ravni države.«