Javna pobuda za spremembo ureditve izplačil iz dodatnega pokojninskega zavarovanja (II. steber
Spoštovani,
v javno razpravo naslavljam pobudo za spremembo ureditve izplačil iz dodatnega pokojninskega zavarovanja (II. steber), saj obstoječa zakonska ureditev v praksi ustvarja sistemsko neravnotežje med zavarovanci in izvajalci rent ter spodkopava zaupanje v dolgoročno pokojninsko varčevanje.
1. Sistemsku problem, ki ga zakon trenutno ne naslavlja
Dodatno pokojninsko zavarovanje se z vidika zavarovanca obravnava kot osebno varčevanje, vendar se ob upokojitvi ta sredstva po veljavni ureditvi praviloma ne morejo razpolagati kot osebno premoženje, temveč so prisilno pretvorjena v doživljenjske rente.
V praksi to pomeni, da:
se izplačevanje sredstev pogosto raztegne na 30 let ali več,
kar bistveno presega pričakovano življenjsko dobo povprečnega moškega zavarovanca v Republiki Sloveniji,
pomemben del sredstev pa nikoli ni izplačan zavarovancu niti njegovim dedičem.
Takšen rezultat ni naključje, temveč posledica sistemske zasnove, ki tveganje dolgoživosti v celoti prenaša na zavarovanca.
2. Pravna ureditev, ki ustvarja neravnotežje
Po veljavnem ZPIZ-2 dodatno pokojninsko zavarovanje formalno dopolnjuje obvezni sistem, vendar zakon:
ne zagotavlja, da bodo vsa privarčevana sredstva dejansko izplačana,
ne določa časovno omejenega izplačilnega obdobja,
in ne predvideva obveznega polnega jamstva glavnice.
Hkrati ZDoh-2 rentne prejemke obravnava kot obdavčljiv dohodek, ki se sešteva z redno pokojnino, kar pomeni, da zavarovanec:
pogosto plačuje dohodnino tudi v letih, ko dejansko ne prejme izplačila (npr. zaradi pobota s predujmom),
in je dolgoročno davčno kaznovan za lastno dodatno varčevanje.
3. Posledica: izguba zaupanja v II. steber
Takšna ureditev:
zmanjšuje preglednost in predvidljivost pravic zavarovancev,
ustvarja upravičen občutek, da sistem sistematično favorizira izvajalce rent,
ter spodkopava osnovni cilj dodatnega pokojninskega zavarovanja – prostovoljno in zaupanja vredno dolgoročno varčevanje.
Sistem, ki temelji na statistiki prezgodnje smrti zavarovancev, ne more dolgoročno uživati legitimnosti.
4. Predloga za nujne zakonodajne spremembe
A) Časovno omejena renta glede na pričakovano življenjsko dobo
Predlagam, da se v okviru ZPIZ-2 omogoči izplačevanje dodatne pokojnine v časovno omejenem obdobju, ki temelji na statistično pričakovani življenjski dobi zavarovanca ob upokojitvi (npr. 10 do 15 let), namesto izključno doživljenjskih rent.
Takšna rešitev bi:
zagotovila realno izplačilo sredstev v času, ko jih zavarovanec dejansko potrebuje,
zmanjšala sistemsko asimetrijo tveganj,
in povečala transparentnost sistema.
B) Obvezno polno jamstvo glavnice
Če se doživljenjske rente ohranijo, predlagam uvedbo zakonske obveznosti, da se celotna privarčevana sredstva zavarovanca izplačajo bodisi zavarovancu bodisi njegovim dedičem, ne glede na čas smrti.
S tem bi se:
preprečilo, da del osebnih sredstev ostane trajno v sistemu,
okrepila lastninska narava dodatnega pokojninskega varčevanja,
in povrnilo zaupanje v II. steber kot osebno in ne zgolj statistično pravico.
5. Zaključek
Dodatno pokojninsko zavarovanje ne bi smelo delovati kot prikrito zavarovanje izvajalcev pred dolgoživostjo zavarovancev, temveč kot pošten in pregleden mehanizem, ki zagotavlja, da posameznik v razumnem časovnem okviru prejme sredstva, ki jih je sam ustvarjal desetletja.
Pozivam zakonodajalca, da v okviru prihodnjih sprememb ZPIZ-2 in ZDoh-2 resno obravnava navedene predloge in omogoči pravičnejšo, bolj pregledno ter družbeno vzdržno ureditev.
S spoštovanjem,
Matjaž Bergant