Odprava nepravičnega povračila stroškov prevoza za zaposlene, ki živijo v bližini delovnega mesta (zdravstvo in socialno varstvo)
Veljavna ureditev povračila stroškov prevoza na delo in z dela v javnem sektorju, kot se izvaja na podlagi Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Uradni list RS, št. 88/21) ter z njo povezanih razlag Ministrstva za javno upravo, v praksi povzroča nepravično obravnavo zaposlenih, ki živijo v bližini delovnega mesta.
Posebej problematična je ureditev za zaposlene, pri katerih skupna razdalja prihoda na delo in odhoda z dela znaša manj kot 10 km. V teh primerih se povračilo stroškov prevoza v praksi obračuna tako, da delavec prejme zgolj polovično povračilo, ki pokriva le pot v eno smer (prihod na delo), medtem ko mora stroške poti v drugo smer (odhod z dela) kriti sam.
Takšna praksa pomeni, da zaposlenemu ni v celoti priznana zakonska pravica do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, kot jo določa 130. člen Zakona o delovnih razmerjih.
Poleg tega ureditev ustvarja neenako obravnavo glede na oddaljenost prebivališča:
– pri daljših razdaljah se zaposlenim praviloma izplačuje kilometrina pavšalno in neselektivno, ne glede na to, ali se na delo vozijo z osebnim avtomobilom ali uporabljajo javni prevoz,
– zaposleni, ki živijo bližje delovnemu mestu, pa prejmejo bistveno nižje ali celo polovično povračilo, kljub dejanskim stroškom prevoza.
Posledično so zaposleni z najkrajšo razdaljo do delovnega mesta pogosto finančno najslabše obravnavani, čeprav s svojo bližino delodajalcu zmanjšujejo stroške in obremenitve sistema.
Predlagam, da Vlada Republike Slovenije v sodelovanju s socialnimi partnerji pripravi in sprejme aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, s katerim se:
- odpravi praksa polovičnega povračila stroškov prevoza pri razdaljah, krajših od 10 km,
- jasno določi, da povračilo stroškov prevoza vedno zajema pot na delo in z dela v celoti, ne glede na skupno razdaljo,
- uvede minimalni pavšal za prihod na delo, ki ni neposredno vezan na razdaljo in preprečuje diskriminacijo zaposlenih, ki živijo blizu delovnega mesta,
- zagotovi, da sistem povračil ne ustvarja spodbud za daljše razdalje in neenako obravnavo zaposlenih.
Trenutna ureditev temelji na predpostavki, da so stroški prevoza pri krajših razdaljah zanemarljivi, kar v praksi ne drži. Zaposleni imajo dejanske stroške prihoda in odhoda z dela ne glede na razdaljo, pravica do povračila pa mora veljati simetrično v obe smeri.
Ureditev, ki zaposlenim priznava zgolj pot v eno smer, ustvarja občutek nepravičnosti, zmanjšuje zaupanje v sistem in kaznuje racionalne življenjske odločitve, kot je bivanje v bližini delovnega mesta.
Predlagana sprememba je izvedljiva, ne zahteva posega v temeljno pravico do povračila stroškov prevoza, temveč zgolj odpravlja njene nepravične učinke in zagotavlja enako obravnavo zaposlenih v javnem sektorju.