Uveljavitev kazenske odgovornosti strank pri krivem pričanju
V Sloveniji je v sodnih postopkih laganje priče kaznivo dejanje, laganje stranke pri pričanju na sodišču pri pravdnih postopkih pa zakonita in pogosto nagrajena strategija, kar je nedopustno za vsako resno pravno državo, zato se mora ta norost v pravdnih postopkih ukiniti.
Veljavna ureditev v Republiki Sloveniji dopušča stanje, ki je za pravno državo nevzdržno, za poštene udeležence sodnih postopkov pa škodljivo in ponižujoče. V pravdnem sodnem postopku je laganje kaznivo, če ga stori priča, dovoljeno pa, če ga stori stranka. Stranka je pred pričanjem opozorjena na dolžnost govoriti resnico in na posledice krive izpovedbe, a kazenskih posledic laganje stranke pred sodiščem nima. Oseba z največjim neposrednim interesom v izidu postopka je hkrati tista, ki je pred kazensko odgovornostjo za laž celo najbolj zaščitena.
Takšna ureditev ne deluje nevtralno. V praksi ustvarja okolje, ki sistemsko koristi nepoštenim strankam in procesnim strategijam, katerih cilj ni ugotovitev resnice, temveč zavlačevanje, ustvarjanje dokaznega kaosa in izčrpavanje nasprotne strani. Pravna pravila, ki dopuščajo zavestno navajanje neresnic brez kazenskih posledic, ne spodbujajo poštenega pravdanja, temveč nagrajujejo tiste, ki so pripravljeni lagati bolj vztrajno, dlje časa in brez zadržkov.
Takšno stanje objektivno povečuje obseg dela v pravdnih postopkih, število narokov, dokaznih predlogov in izvedenskih mnenj. S tem se ustvarjajo dodatni stroški in podaljšujejo postopki, kar neposredno koristi tistim, ki svoj poslovni ali procesni uspeh gradijo na dolgotrajnosti sporov, ne pa na njihovi vsebinski razjasnitvi. Poštena stranka, ki govori resnico in računa na razumno trajanje postopka, je v takšnem sistemu v slabšem položaju.
Stranke so ob zaslišanju sicer opozorjene, da morajo govoriti resnico in da ima kriva izpoved posledice, vendar so te posledice zgolj navidezne. Zavestno in namerno navajanje neresničnih dejstev nima kazenskih učinkov, četudi gre za objektivno preverljiva dejstva, tehnične ali fizične nemogočnosti ali očitno prilagajanje izjav dokazom v spisu. Opozorilo sodišča tako postane prazna formalnost, ki ne odvrača od laži, temveč jo implicitno dopušča.
Neposredne posledice takšne ureditve so predolgi sodni postopki, izrazita neekonomičnost pravdanja, preobremenjenost sodišč ter občutek krivice pri strankah, ki postopke vodijo pošteno. Državljani upravičeno dobijo vtis, da resnica v sodni dvorani ni vrednota, temveč procesna slabost, in da sistem bolj ščiti taktično laganje kot pošteno sodelovanje v postopku.
Pravna država, ki z zakonodajo ustvarja pogoje, v katerih je laž procesno koristna in brez tveganja, dolgoročno izgublja legitimnost. Zato je nujno, da zakonodajalec odpravi to sistemsko napako in jasno določi, da resnicoljubnost ni zgolj moralna zahteva ali procesna priporočena drža, temveč pravna obveznost vseh udeležencev sodnega postopka, tudi strank.
PREDLOG SPREMEMBE KAZENSKEGA ZAKONIKA (KZ-1)
člen
V Kazenskem zakoniku se v poglavju, ki ureja kazniva dejanja zoper pravosodje, doda nov člen, ki se glasi:
Kriva izpoved stranke v pravdnem postopku
(1) Kdor kot stranka v pravdnem postopku, potem ko je bil ob zaslišanju izrecno opozorjen na dolžnost govoriti resnico in na posledice krive izpovedi, zavestno in namerno navede neresnično dejstvo ali zamolči bistveno dejstvo, ki je pomembno za odločitev sodišča, se kaznuje z zaporom do enega leta in z denarno kaznijo od 1.000 do 20.000 EUR.
(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi ali povzročitve večje škode drugi stranki, se storilec kaznuje z zaporom do treh let in denarno kaznijo od 5.000 EUR do 200.000 EUR, tudi če kriva izpovedba ni bistvena za odločitev v zadevi.
(3) Kaznivo dejanje iz tega člena ne zajema:
– izražanja mnenj, ocen ali vrednostnih sodb,
– neresničnih navedb, ki so posledica očitne pomote ali nehotene napake v spominu,
(4) Kazenska odgovornost po tem členu ne posega v pravico stranke do pravnega sredstva in ne omejuje pravice do obrambe, temveč se nanaša izključno na naklepno podajanje neresničnih navedb o dejstvih.
ZAKLJUČNA OBRAZLOŽITEV
Predlagana sprememba ne uvaja novega, neznanega instituta, temveč odpravlja očitno pravno praznino. Stranka, ki je opozorjena na dolžnost resnicoljubnosti, mora zanjo tudi odgovarjati. S tem se ne kaznuje obramba interesov, temveč zavestna zloraba sodnega postopka.
Ureditev bo prispevala k:
- skrajšanju sodnih (pravdnih) postopkov,
- zmanjšanju števila nepotrebnih dokaznih dejanj,
- večji procesni disciplini strank,
- večji ekonomski učinkovitosti sodstva,
- in vzpostavljanju zaupanja v sodni sistem.