Uvedba plačilne kapice prispevka za dolgotrajno oskrbo

Odziv Ministrstva za solidarno prihodnost

Prispevek za dolgotrajno oskrbo je obvezen socialni prispevek, namenjen financiranju sistema pomoči osebam, ki zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti potrebujejo pomoč pri vsakdanjih opravilih. Namen prispevka je zagotoviti stabilno in dolgoročno financiranje dolgotrajne oskrbe, ki je pravica vseh zavarovancev, kadar jo potrebujejo. Sistem temelji na načelih univerzalnosti in solidarnosti, kar pomeni, da vsi zavezanci prispevajo glede na svoje ekonomske zmožnosti, uveljavljanje pravic pa ni vezano na dohodek posameznika.

Prispevek se plačuje kot določen odstotek od dohodka oziroma prispevne osnove, odvisno od statusa zavezanca. To velja za zaposlene, samozaposlene in druge skupine zavezancev. Ker gre za odstotni prispevek, višji dohodek pomeni tudi višji nominalni znesek prispevka. Veljavna ureditev ne določa splošne zgornje omejitve (kapice) višine prispevka za dolgotrajno oskrbo. Takšna ureditev je primerljiva z ureditvijo obveznega zdravstvenega zavarovanja, kjer prav tako velja, da posamezniki z višjimi dohodki v sistem prispevajo več.

Sistem socialnih prispevkov za nekatere skupine zavezancev, kot so samozaposleni, družbeniki in kmetje, določa najvišjo prispevno osnovo. Te omejitve so vezane na način ugotavljanja zavarovalne osnove in izhajajo iz posebnega položaja teh zavezancev v sistemu, saj njihov dohodek ni vezan na plačo iz delovnega razmerja. Takšne omejitve ne pomenijo splošne zgornje meje višine prispevka za vse zavarovance in jih ni mogoče enačiti s t. i. kapico, kot jo predlaga pobudnik.

Predlog izpostavlja vprašanje pravičnosti prispevka, zlasti pri zavezancih z višjimi dohodki, ki niso upravičeni do večine dohodkovno vezanih socialnih pravic. Vendar je treba poudariti, da dolgotrajna oskrba ni socialni transfer, namenjen določenim dohodkovnim skupinam, temveč univerzalna pravica, ki se uveljavlja glede na zdravstveno in funkcionalno stanje posameznika.

Do dolgotrajne oskrbe so v enakem obsegu upravičeni tako zavezanci z nižjimi kot tudi zavezanci z višjimi dohodki.

Socialni prispevki niso zasnovani kot individualno varčevanje ali sistem neposredne menjave med vplačili in prejemki. Temeljijo na načelu vzajemnosti in solidarnosti, kar pomeni, da posamezniki v življenju prispevajo v različnih obsegih, potrebe po storitvah socialne varnosti pa se med njimi razlikujejo in jih ni mogoče vnaprej zanesljivo predvideti. Zato primerjava med višino posameznikovih vplačil in njegovimi morebitnimi prejemki ne more biti odločilno merilo pri presoji primernosti prispevnega sistema.

Uvedba zgornje omejitve prispevka za dolgotrajno oskrbo, bi predvsem razbremenila zavezance z najvišjimi dohodki, hkrati pa bi zmanjšala skupne prihodke sistema dolgotrajne oskrbe. Izpad sredstev bi bilo treba nadomestiti bodisi z višjimi prispevki za ostale zavezance, bodisi z dodatnimi sredstvi iz državnega proračuna. S tem bi se breme na socialno najranljivejše skupine še povečalo. Poleg tega bi uvedba kapice odprla vprašanje podobnih omejitev tudi pri drugih obveznih socialnih prispevkih, kar bi lahko dolgoročno oslabilo stabilnost in preglednost sistema socialne varnosti.

Na podlagi navedenega se ocenjuje, da uvedba splošne zgornje omejitve prispevka za dolgotrajno oskrbo za zaposlene, samozaposlene in druge skupine zavezancev v obstoječem zakonodajnem okviru ni primerna za nadaljnjo obravnavo.