Ukrepi za preprečevanje odtekanja kadra iz javnega zdravstva preko regulacije zasebnega trga in cen storitev
Opis problema: V slovenskem zdravstvenem sistemu se soočamo z anomalijo, kjer so zdravniki v javnih zavodih stimulirani za delo prek popoldanskih s.p.-jev pri zasebnih izvajalcih, namesto da bi svoje delo opravljali v matičnih ustanovah. Glavni razlog za to je ogromna razlika v plačilu, ki ga omogoča nereguliran trg zasebnih zdravstvenih storitev. Zasebne klinike lahko prosto postavljajo cene, kar jim omogoča izplačevanje bistveno višjih honorarjev, javni zavodi pa zaradi fiksnih cen ZZZS in plačnega sistema temu ne morejo konkurirati. To vodi v podaljševanje čakalnih vrst v javnem sistemu in izčrpavanje kadra.
Predlog rešitev:
1. Uvedba kapice na cene zdravstvenih storitev Predlagam, da država zakonsko določi najvišjo dovoljeno ceno (cenovno kapico) za ključne zdravniške storitve pri zasebnih izvajalcih. Ta naj bo vezana na ceno, ki jo za določeno storitev priznava ZZZS (npr. največ nekaj % nad ceno ZZZS). S tem bi omejili nenormalne dobičke v zasebnem sektorju, ki temeljijo na stiski pacientov, in zmanjšali zmožnost zasebnikov, da "preplačujejo" kader iz javnega sistema.
2. Posebna davčna regulacija presežnih prihodkov zasebnih klinik Za tiste zasebne klinike, ki ustvarjajo visoke donose na račun samoplačniških storitev, se uvede progresivna obdavčitev ali namenski prispevek. Ta sredstva bi se neposredno stekala nazaj v javno zdravstveno blagajno in bila strogo namenska za izboljšanje delovnih pogojev ter nagrajevanje zaposlenih v javnih zdravstvenih zavodih.
3. Strogo pogojovanje koncesij in omejitev urnih postavk Izvajalci, ki delujejo znotraj javne mreže (koncesionarji) ali sodelujejo z javnim sistemom, bi morali imeti strogo omejene urne postavke za zunanje sodelavce. Nedopustno je, da so zdravniki za isto delo popoldne plačani večkratnik dopoldanske postavke, kar spodbuja selitev dela iz javnih bolnišnic v zasebne ordinacije.
Cilj predloga: Cilj ni uničenje zasebne pobude, temveč uravnoteženje trga. Z omejitvijo zaslužkov v zasebnem sektorju bi delo v javnem zdravstvu ponovno postalo konkurenčno in stabilno, pacienti pa ne bi bili prisiljeni v nerazumno visoka plačila za storitve, ki bi jih primarno moral zagotavljati javni sistem.