19. 5. 2026
Odziv Ministrstva za finance
V zvezi z dano pobudo Ministrstvo za finance ugotavlja, da se ta v prvi vrsti nanaša na postopke dedovanja, ki jih urejajo predpisi, ki sodijo v pristojnost Ministrstva za pravosodje, medtem ko je Ministrstvo za finance pristojno za sistemsko urejanje poslovanja bank in zavarovalnic. Glede tega tudi ugotavlja, da banke in hranilnice (v nadaljevanju: banke) nimajo pravne podlage za ravnanja, kot so predlagana v pobudi in pojasnjuje, da:
je od svojcev odvisno, ali banke sploh prejmejo informacijo o smrti;
je od svojcev odvisno, kdaj banke prejmejo to informacijo;
banka ne razpolaga s podatkom o dnevu zapuščine;
banka ne razpolaga s podatki o svojcih;
imajo banke različna interna pravila in postopke po prejemu informacije o smrti in v času do prejema odločbe o zapuščini.
Ob tem pojasnjujemo, da se v primeru smrti dobroimetje pokojnika blokira, vendar pa to ne pomeni, da banka na to dobroimetje ne obračunava obresti pozitivnega stanja (obrestna mera za sredstva na vpogled (avista) ali pogodbeno obrestno mero vezanega depozita). Enako velja tudi glede zaračunavanja pogodbene obrestne mere pri kreditih, pri čemer je potrebno posebej poudariti, da je vsaj pri kreditih za nepremičnino (stanovanjski krediti) zelo pogosto, da je na kreditni pogodbi udeležen tudi drug kreditojemalec oziroma solidarni porok in plačnik (ali več njih), ki je dolžan nadaljevati z rednim odplačevanjem kredita. Če je pokojnik edini udeleženec kreditne pogodbe, se opominjevalni postopek ustavi, tako da se dolg zaradi teh ali podobnih stroškov ne povečuje.
Ministrstvo za finance meni, da je trenutna ureditev postopkov ob smrti kreditojemalca ustrezna, saj zagotavlja potrebno pravno varnost v vseh fazah po nastopu smrti. V praksi banko o smrti komitenta pogosto obvestijo svojci ali bližnje osebe še pred izdajo formalnega sklepa o dedovanju, kar banki omogoči, da takoj ustrezno ukrepa za zaščito svojih terjatev in premoženja zapustnika. Pri tem je ključno razlikovati med zavarovanji, ki so vinkulirana v korist banke, in ostalimi zavarovalnimi produkti. V primeru vinkuliranih zavarovanj banka kot upravičenka lahko takoj po prejemu informacije o smrti sproži poizvedbe in postopke pri zavarovalnici za poplačilo dolga. Če pa zavarovanja niso prenesena na banko oziroma niso neposredno vezana na kreditno razmerje, banka nima pravne podlage za preverjanje takšnih polic, saj gre za zaupno razmerje med zavarovancem in zavarovalnico, ki se razjasni šele v okviru zapuščinskega postopka.
Prav tako banka ne more prosto razkrivati informacij o zapustnikovem finančnem stanju osebam, ki zgolj prijavijo smrt, saj jo zavezuje dolžnost varovanja bančne tajnosti. Podrobne informacije o stanju dolgov in zavarovanj lahko banka dedičem razkrije šele po predložitvi pravnomočnega sklepa o dedovanju oziroma na podlagi poizvedb sodišča v okviru zapuščinskega postopka.
V zvezi s predlogom, da bi zavarovalnice same kontaktirale dediče na podlagi vpogleda v register umrlih, poudarjamo, da bi takšna rešitev posegla v sistem, ki ga določa Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, št. 13/94 – ZN, 40/94 – odl. US, 117/00 – odl. US, 67/01, 83/01 – OZ, 73/04 – ZN-C, 31/13 – odl. US, 63/16 in 102/24 v nadaljnjem besedilu: ZD). Po 162. členu ZD je namreč izključno sodišče tisto, ki v zapuščinskem postopku ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči in katero premoženje sploh sestavlja zapuščino. Zavarovalnica nima ne pravne podlage ne dejanske možnosti, da bi sama ugotavljala krog dedičev, saj se ti uradno potrdijo šele v sodnem postopku.
Dodatno je treba upoštevati 142. člen ZD, ki določa odgovornost dediča za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja, pri čemer dedič, ki se odpove dediščini, za dolgove sploh ne odgovarja. Avtomatizem, ki ga predlaga pobuda, bi zanemaril dejstvo, da oseba v trenutku vpisa smrti v register še nima statusa dediča in se morda kasneje dediščini celo odpove. Ker so dediči za dolgove odgovorni nerazdelno in v sorazmerju s svojimi deleži, bi vmešavanje zavarovalnic pred uradno razdelitvijo zapuščine poseglo v zapletena razmerja med dediči, ki jih mora po zakonu urediti sodišče.
Veljavna ureditev tako pravilno določa, da morajo biti postopki ugotavljanja premoženja in dolgov vodeni pod nadzorom sodišča, ki edino lahko z gotovostjo potrdi pravne naslednike. Dediči imajo v tem postopku vso pravno podlago, da od bank in zavarovalnic zahtevajo podatke o sklenjenih pogodbah, finančne institucije pa so jim te podatke dolžne razkriti, ko predložijo dokazilo o svojem statusu oziroma pravnem interesu. Nalaganje aktivne obveznosti zavarovalnicam, da bi same iskale naslednike po registru umrlih, bi razvodenilo vlogo sodišča in odprlo tveganja za napačna izplačila ali neupravičen dostop do osebnih podatkov s strani zasebnih podjetij.
Glede na navedeno Ministrstvo za finance z vidika svojih pristojnosti meni, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
Odziv Ministrstva za pravosodje
Na Ministrstvu za pravosodje se z odgovorom Ministrstva za finance v celoti strinjamo, v zvezi z ureditvijo v Zakonu o dedovanju[1] (ZD) pa dodajamo še naslednje.
Kot je v odgovoru Ministrstva za finance že pojasnjeno, je v skladu s 162. členom ZD zapuščinsko sodišče tisto, ki ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči in katero premoženje sestavlja zapuščino. Zapuščinski postopek se uvede po uradni dolžnosti, ko sodišče izve, da je kdo umrl ali da je razglašen za mrtvega (164. člen ZD). Ob oficialnem načelu je v zapuščinskem postopku poudarjeno tudi preiskovalno načelo, materialno procesno vodstvo in načelo pomoči prava nevešči stranki. Sodišče mora ves čas postopka paziti na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno (165. člen ZD). Zapuščinsko sodišče se ne more kar zanesti na podatke, ki mu jih v postopku posredujejo udeleženci, ampak se mora tudi samo prepričati, kdo so dediči zapustnika. Poleg tega lahko dediči podajo izjave (tudi o odpovedi dediščini) vse do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju (tretji odstavek 205. člena ZD). Veže jih torej le pravnomočen sklep o dedovanju. To pomeni, da mora sodišče upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so podani šele v pritožbi in se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice. Zato ureditev, po kateri bi banke in zavarovalnice same pridobivale podatke o dedičih pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, ni sprejemljiva. Predčasno kontaktiranje dedičev s strani bank ali zavarovalnic bi lahko poseglo v pravice dedičev, pravna varnost, ki jo zagotavlja zapuščinski postopek, pa bi bila izničena.
Glede na navedeno in glede na vse, kar je pojasnilo že Ministrstvo za finance, tudi na Ministrstvu za pravosodje menimo, da je veljavna ureditev v izpostavljenem delu ustrezna in da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
[1] Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS/I, št. 17/91 - ZUDE, Uradni list RS, št. 13/94 - ZN, 40/94 - odl. US, 82/94 - ZN-B, 117/00 - odl. US, 67/01, 83/01 - OZ, 73/04 - ZN-C, 31/13 - odl. US, 99/13, 63/16, 102/24.