12. 3. 2026
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljnjem besedilu: MDDSZ) smo prejeli vaš poziv po odgovoru na predlog državljanov, poslan preko spletnega orodja predlagam.vladi.si. V okviru predloga je predlagano, da se samostojnim podjetnikom enkrat letno (npr. za mesec december) oprosti plačilo obveznih socialnih prispevkov za nosilca s.p.-ja, v primeru s.p.-jev z zaposlenimi se oprostitev nanaša izključno na nosilca dejavnosti, ne pa na zaposlene. Takšna oprostitev bi po višini približno ustrezala zimskemu regresu, ki ga prejmejo zaposleni, in bi pomenila primerljivo obravnavo različnih oblik dela.
Z vidika pristojnosti MDDSZ v zvezi s predlogom pojasnjujemo, da je delovno pravo nastalo in se oblikuje z namenom, da na področju t. i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca, nadgradi civilnopravno ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank.[1] Ustavno sodišče je v svojih odločitvah[2] utrdilo pojmovanje delovnega prava kot posebnega pravnega področja, ki ga zaznamujeta neenakost pogodbenih strank in posledična omejitev pogodbene avtonomije s kogentnimi pravnimi normami tudi na ustavni, ne le zakonski ravni, pri čemer je izpostavljena zahteva, da država v delovna razmerja posega s kogentnimi pravili v korist delavca in s tem zmanjšuje neenakost pogodbenih strank.[3]
Nadalje z vidika delovnopravne ureditve pojasnjujemo, da je splošno delovnopravno izhodišče, da mora za zakonito opravljanje dela obstajati pravna podlaga, po kateri se takšno delo lahko tudi opravlja. Temeljna pravna podlaga za opravljanje dela je pogodba o zaposlitvi, tj. opravljanje dela v delovnem razmerju. Ob tem velja dodati, da Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22, 54/22 – ZUPŠ-1, 114/23, 136/23 – ZIUZDS in 70/25 – ZUTD-I; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) ne ureja vseh pravnih razmerij, v katerih ena oseba za drugo opravlja določeno delo, ampak le tista, ki jih je mogoče opredeliti kot delovna razmerja.
ZDR-1 v 18. členu določa domnevo o obstoju delovnega razmerja, in sicer se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Slednji so v ZDR-1 navedeni v 4. členu, kjer je določeno, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.
V zvezi s samozaposlenimi osebami poudarjamo, da se ZDR-1 uporablja za delovna razmerja med delodajalci, ki imajo sedež ali prebivališče v Republiki Sloveniji, in pri njih zaposlenimi delavci, kar ima podlago v prvem odstavku 3. člena ZDR-1. Samozaposleni pa so tisti, ki samostojno delujejo na trgu, delo opravljajo za svoj račun, lahko tudi za več naročnikov, s katerimi uredijo svoje razmerje s civilnimi oziroma gospodarskimi pogodbami. Zanje torej veljajo pravila statusnega in obligacijskega oziroma gospodarskega prava, delovno pravo pa predvsem v primeru, da so delodajalci, tj. da zaposlujejo delavce, oz. omejeno delovnopravno varstvo v primeru ekonomsko odvisne osebe (gl. 213. in 214. člen ZDR-1).
Glede pravic iz delovnega razmerja nadalje pojasnjujemo, da je obveznost plačila za delo ena od temeljnih obveznosti delodajalca iz delovnega razmerja, in sicer mora delodajalec v skladu s 44. členom ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR-1. Plačilo za delo je sicer v osnovi protidajatev delodajalca v zameno za opravljeno delo delavca. Kljub načelni vzajemni dolžnosti izpolnitve ima delavec v določenih primerih pravico do plačila, čeprav dela ne opravlja, in sicer pravico do nadomestila plače. Ta pravila, ki predstavljajo odstop od načela vzajemnosti, so izraz upoštevanja socialne funkcije plače in predstavljajo odmik pogodbe o zaposlitvi od civilnopravne ureditve vzajemnih pogodb.[4] V skladu s prvim odstavkom 126. člena ZDR-1 mora biti plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. ZDR-1 v okviru poglavja Plačilo za delo ureja tudi nadomestilo plače, povračila stroškov v zvezi z delom, regres za letni dopust, odpravnino ob upokojitvi, pravico do nastanitve in udeležbo pri dobičku. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 9. člena ZDR-1 se s kolektivno pogodbo lahko določijo tudi druga plačila, ki jih ZDR-1 ne ureja, oz. se pravica za delavca določi tudi ugodneje, prav tako pa se lahko druge vrste plačil določijo tudi v pogodbi o zaposlitvi.
Državni zbor Republike Slovenije je na 123. izredni seji dne 11. 11. 2025 sprejel Zakon o pravici do zimskega regresa ter prenovi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov (Uradni list RS, št. 91/25; v nadaljnjem besedilu: ZPZR), ki določa novo delovnopravno pravico – pravico delavcev do zimskega regresa. V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZPZR ta zakon določa pravico delavca do zimskega regresa, njegovo višino, izplačilo in obravnavo glede plačila dohodnine in prispevkov za socialno varnost. ZPZR torej določa novo delovnopravno pravico, ki ni del plače, ampak gre za drug prejemek iz delovnega razmerja, enako kot regres za letni dopust.
V skladu z drugim odstavkom 1. člena ZPZR se za delavca po tem zakonu šteje oseba iz prvega odstavka 5. člena ZDR-1, ki določa, da je delavec po tem zakonu vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tretji odstavek 1. člena ZPZR nadalje določa, da določbe tega zakona, ki urejajo pravni položaj delavca, veljajo tudi za funkcionarko in funkcionarja, ki prejema plačo v skladu z zakonom, ki ureja skupne temelje sistema plač v javnem sektorju.
V zvezi z obveznostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja za samostojne podjetnike pojasnjujemo, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanje (Uradni list RS, št. 48/22 – uradno prečiščeno besedilo, 40/23 – ZČmIS-1, 78/23 – ZORR, 84/23 – ZDOsk-1, 125/23 – odl. US, 133/23 in 90/25, v nadaljnjem besedilu ZPIZ-2), poleg osnovnega cilja zagotavljanja ustreznih dohodkov v času po upokojitvi in s tem dostojne in varne starosti (oziroma invalidnosti) s predvidenimi določili za zmanjšanje obremenitev samozaposlenih oseb zasleduje tudi druge cilje, namenjene spodbujanju podjetništva in konkurenčnosti gospodarstva ter trga dela.
Tako pojasnjujemo, da je v skladu z drugim odstavkom 145. člena ZPIZ-2 zavarovalna osnova za samozaposlene osebe določena individualno glede na zavarovančev dobiček, ugotovljen v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za socialno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, preračunan na mesec. Znesek dobička, ki vključuje tudi prispevke za socialno varnost, je primerljiv z bruto plačo zavarovancev v delovnem razmerju in predstavlja enakovredno obremenitev samozaposlenih in zaposlenih zavarovancev. Če dobiček zavarovanca ne preseže 60 % povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, je zavarovalna osnova ne glede na drugi in tretji odstavek tega člena, 60 % povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec – najnižja zavarovalna osnova. Ob nastopu zavarovalnega rizika bodo ob tako določeni zavarovalni osnovi zagotovljeni minimalni standardi določenih pravic, ki pa se, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, v določenih primerih zaradi solidarnostnih elementov celo zvišajo. Poleg najnižje zavarovalne osnove pa je določena tudi zgornja meja zavarovalne osnove, ki znaša 3,5-kratnik povprečne letne plače v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec. Prav pri ugotovljenem dobičku kot zavarovalni osnovi pa je le za samozaposlene osebe določena posebnost, saj je le slednjim omogočeno zniževanje dobička pri ugotavljanju zavarovalne osnove. Ugotovljeni dobiček se tako samozaposlenim zniža za 25%. To pomeni, da je le samozaposlenim osebam omogočeno plačilo nižjih prispevkov glede na druge primerljive zavarovance, ki prav tako ne prejemajo plače (npr. družbenike in kmete).
ZPIZ-2 nadalje za samozaposlene osebe v štirinajstem odstavku 145. člena predvideva možnost uveljavljanja delnih oprostitev plačila prispevka zavarovanca in prispevka delodajalca v prvih dveh letih poslovanja. Samozaposlene osebe so tako v prvih 12 mesecih poslovanja po prvem vpisu v poslovni register ali v drug register oziroma evidenco oproščene plačila prispevka zavarovanca in prispevka delodajalca v višini 50 % zneska prispevka, v naslednjih 12 mesecih pa v višini 30 % zneska prispevka, obračunanega od zavarovalne osnove iz drugega odstavka 145. člena ZPIZ-2. Oproščene prispevke pokriva Republika Slovenija iz proračuna. Ob tem dodajamo, da so do olajšav upravičeni le tisti, ki se prvič vpišejo v poslovni oziroma kakšen drug register. To pomeni, da pogoj prvega vpisa po določbi štirinajstega odstavka 145. člena ZPIZ-2 izpolnjuje le tisti zavezanec, ki predhodno nikoli ni opravljal samostojne ali druge dovoljene dejavnosti na podlagi vpisa v katerikoli register samostojnih dejavnosti.
Nadalje pojasnjujemo, da ima skladno z desetim in enajstim odstavkom 145. člena ZPIZ-2 samozaposlena oseba še možnost, da lahko, če oceni, da zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu dobičku v tekočem letu, za naprej plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zavarovalne osnove, zmanjšane za največ 20 %, vendar najmanj od najnižje zavarovalne osnove. Ob tem je nadalje določeno, da če v tem primeru zavarovalna osnova, ugotovljena na podlagi dejanskega dobička za to leto, preseže znižano zavarovalno osnovo, od katere so se plačevali prispevki, za več kot 20 %, se v prihodnjem obdobju prispevki plačujejo od zavarovalne osnove, določene na podlagi dejansko ugotovljenega dobička, povečane za 20 %. Znižana zavarovalna osnova velja, dokler se v skladu s tem členom zavarovalna osnova ne določi na novo.
Iz zapisanega izhaja, da so samostojni podjetniki v okviru pokojninskega in invalidskega zavarovanja po veljavni zakonodaji obravnavani ugodneje od drugih zavarovancev, ki ne prejemajo plače, ravno tako samo zanje velja možnost delne oprostitve prispevkov v prvih dveh letih poslovanja, pri čemer oproščen del prispevkov plačuje proračun, kar pomeni, da so take osebe kljub oprostitvi upravičene do vseh pravic iz obveznega zavarovanja.
[1] gl. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005
[2] gl. Odločbo Up-150/22 z dne 1. 2. 2024
[3] gl. Mežnar, Š. (2025) Neodpovedljivost pravicam iz delovnega prava. Delavci in delodajalci, 2-3/2025
[4] gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 206/2018 z dne 8. 10. 2019