17. 2. 2026
Odziv Ministrstva za zdravje
Pri samostojnih podjetnikih (vključno s samozaposlenimi) glede plačevanja zdravstvenega zavarovanja ob ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) in uvedbi obveznega zdravstvenega prispevka (OZP) ni prišlo do bistvenih sprememb. Kvečjemu so še na boljšem.
Tako kot prej premija za DZZ se tudi OZP plačuje iz neto dohodka. Kljub temu da je bilo DZZ po naravi prostovoljno zavarovanje, ga je imelo sklenjenih več kot 95 % oseb, ki so bile zavezane za plačevanje doplačil, in je bilo s tem de facto izenačeno z OZP, ki je obvezna dajatev. Iz vidika obveznosti plačevanja posameznika tako ni nobene razlike. Je pa trenutna višina OZP bistveno nižja, kot bi bila premija DZZ, če bi to še obstajalo. Zavarovalnice so aprila 2023 napovedale dvig premije iz 35 na 45 evrov mesečno. Sklepamo lahko, da bi trenutna premija bila bistveno nad 50 evrov mesečno, zato je OZP na trenutni ravni 37,17 evra precej bolj socialno naravnan in izdatkovno manj obremenjujoč za posameznika oziroma s. p. in samozaposlene.
Kar se tiče nadomestila za bolniške odsotnosti – za vse zaposlene veljajo enaka pravila, da za prvih 30 dni bolniško nadomestilo krije delodajalec, ne glede na obliko zaposlitve oziroma opravljanje dejavnosti. Tako da so pri tem vsi zaposleni izenačeni in pri tem ne gre za nobeno diskriminacijo.
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Z vidika pristojnosti MDDSZ v zvezi s predlogom pojasnjujemo, da je delovno pravo nastalo in se oblikuje z namenom, da na področju t. i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca, nadgradi civilnopravno ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank.[2] Ustavno sodišče je v svojih odločitvah[3] utrdilo pojmovanje delovnega prava kot posebnega pravnega področja, ki ga zaznamujeta neenakost pogodbenih strank in posledična omejitev pogodbene avtonomije s kogentnimi pravnimi normami tudi na ustavni, ne le zakonski ravni, pri čemer je izpostavljena zahteva, da država v delovna razmerja posega s kogentnimi pravili v korist delavca in s tem zmanjšuje neenakost pogodbenih strank.[4]
Nadalje z vidika delovnopravne ureditve pojasnjujemo, da je splošno delovnopravno izhodišče, da mora za zakonito opravljanje dela obstajati pravna podlaga, po kateri se takšno delo lahko tudi opravlja. Temeljna pravna podlaga za opravljanje dela je pogodba o zaposlitvi, tj. opravljanje dela v delovnem razmerju. Ob tem velja dodati, da Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22, 54/22 – ZUPŠ-1, 114/23, 136/23 – ZIUZDS in 70/25 – ZUTD-I; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) ne ureja vseh pravnih razmerij, v katerih ena oseba za drugo opravlja določeno delo, ampak le tista, ki jih je mogoče opredeliti kot delovna razmerja.
ZDR-1 v 18. členu določa domnevo o obstoju delovnega razmerja, in sicer se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Slednji so v ZDR-1 navedeni v 4. členu, kjer je določeno, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.
V zvezi s samozaposlenimi osebami poudarjamo, da se ZDR-1 uporablja za delovna razmerja med delodajalci, ki imajo sedež ali prebivališče v Republiki Sloveniji, in pri njih zaposlenimi delavci, kar ima podlago v prvem odstavku 3. člena ZDR-1. Samozaposleni pa so tisti, ki samostojno delujejo na trgu, delo opravljajo za svoj račun, lahko tudi za več naročnikov, s katerimi uredijo svoje razmerje s civilnimi oziroma gospodarskimi pogodbami. Zanje torej veljajo pravila statusnega in obligacijskega oziroma gospodarskega prava, delovno pravo pa predvsem v primeru, da so delodajalci, tj. da zaposlujejo delavce, oz. omejeno delovnopravno varstvo v primeru ekonomsko odvisne osebe (gl. 213. in 214. člen ZDR-1).
Glede pravic iz delovnega razmerja nadalje pojasnjujemo, da je obveznost plačila za delo ena od temeljnih obveznosti delodajalca iz delovnega razmerja, in sicer mora delodajalec v skladu s 44. členom ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom 126. člena ZDR-1 mora biti plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. ZDR-1 v okviru poglavja Plačilo za delo ureja tudi nadomestilo plače, povračila stroškov v zvezi z delom, regres za letni dopust, odpravnino ob upokojitvi, pravico do nastanitve in udeležbo pri dobičku. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 9. člena ZDR-1 se s kolektivno pogodbo lahko določijo tudi druga plačila, ki jih ZDR-1 ne ureja, oz. se pravica za delavca določi tudi ugodneje, prav tako pa se lahko druge vrste plačil določijo tudi v pogodbi o zaposlitvi.
Državni zbor Republike Slovenije je na 123. izredni seji dne 11. 11. 2025 sprejel Zakon o pravici do zimskega regresa ter prenovi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov (Uradni list RS, št. 91/25; v nadaljnjem besedilu: ZPZR), ki določa novo delovnopravno pravico – pravico delavcev do zimskega regresa. V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZPZR ta zakon določa pravico delavca do zimskega regresa, njegovo višino, izplačilo in obravnavo glede plačila dohodnine in prispevkov za socialno varnost. ZPZR torej določa novo delovnopravno pravico, ki ni del plače, ampak gre za drug prejemek iz delovnega razmerja, enako kot regres za letni dopust.
V skladu z drugim odstavkom 1. člena ZPZR se za delavca po tem zakonu šteje oseba iz prvega odstavka 5. člena ZDR-1, ki določa, da je delavec po tem zakonu vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tretji odstavek 1. člena ZPZR nadalje določa, da določbe tega zakona, ki urejajo pravni položaj delavca, veljajo tudi za funkcionarko in funkcionarja, ki prejema plačo v skladu z zakonom, ki ureja skupne temelje sistema plač v javnem sektorju.
V nadaljevanju glede pravice do nadomestila plače pojasnjujemo, da je plačilo za delo ena od temeljnih delodajalčevih obveznosti iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je treba upoštevati, da je plačilo za delo v osnovi protidajatev delodajalca v zameno za opravljeno delo delavca. Kljub načelni vzajemni dolžnosti izpolnitve ima delavec v določenih primerih pravico do plačila, čeprav dela ne opravlja, in sicer pravico do nadomestila plače. Ta pravila, ki predstavljajo odstop od načela vzajemnosti, so izraz upoštevanja socialne funkcije plače in predstavljajo odmik pogodbe o zaposlitvi od civilnopravne ureditve vzajemnih pogodb.[5]
Prvenstveno zakonske primere, v katerih je delavec upravičen do nadomestila plače, ureja ZDR-1 v 137. členu. Pravica do nadomestila plače v primeru odsotnosti z dela pa je urejena tudi s specialnimi zakoni, lahko pa tudi s kolektivnimi pogodbami. Višina nadomestila plače je odvisna od razloga, zaradi katerega je delavec odsoten z dela. Ob tem velja dodati še splošno delovnopravno pravilo iz devetega odstavka 137. člena ZDR-1, po katerem je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela.
V zvezi z odsotnostjo z dela zaradi zdravstvenih razlogov pojasnjujemo, da ZDR-1 določa, da je delavec upravičen do odsotnosti z dela v primerih začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe in v drugih primerih, v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, kar ima podlago v 167. členu ZDR-1. Odsotnost z dela zaradi zdravstvenih razlogov je torej pravica delavca iz delovnega razmerja, glede njenega uresničevanja pa je treba upoštevati ureditev v predpisih o zdravstvenem zavarovanju, tj. v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 – ZUPJS, 87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 111/13 – ZMEPIZ-1, 95/14 – ZUJF-C, 47/15 – ZZSDT, 61/17 – ZUPŠ, 64/17 – ZZDej-K, 36/19, 189/20 – ZFRO, 51/21, 159/21, 196/21 – ZDOsk, 15/22, 43/22, 100/22 – ZNUZSZS, 141/22 – ZNUNBZ, 40/23 – ZČmIS-1, 78/23 in 32/25 – ZZDej-N; v nadaljnjem besedilu: ZZVZZ) in na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih aktih. Ob tem dodajamo, da so navedeni predpisi v pristojnosti Ministrstva za zdravje.
V skladu z ZDR-1 delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, in sicer do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 80 delovnih dni v koledarskem letu, kar ima podlago v tretjem odstavku 137. člena ZDR-1. V primerih nezmožnosti za delo delavca zaradi poklicne bolezni ali poškodbe pri delu izplačuje delodajalec nadomestilo plače delavcu iz lastnih sredstev do 30 delovnih dni za vsako posamezno odsotnost z dela. V času daljše odsotnosti z dela izplača delodajalec nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja.
V primeru odsotnosti z dela delavca zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, znaša v skladu z osmim odstavkom 138. člena ZDR-1 višina nadomestila plače delavcu, ki bremeni delodajalca, 80 odstotkov plače delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas.
Na koncu velja še enkrat poudariti, da mora za zakonito opravljanje dela obstajati pravna podlaga, na podlagi katere se lahko delo glede na dejanske okoliščine zakonito opravlja. Delovno pravo je nastalo in se oblikuje z namenom, da na področju t. i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca, nadgradi civilnopravno ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank. Posledično ni mogoče slediti predlogu, da se delovnopravno varstvo razširi na pravna razmerja oziroma osebe, ki opravljajo določeno delo ali storitev (za drugo osebo) na podlagi pogodbe civilnega ali gospodarskega prava, saj za to ne obstajajo razumni in stvarni razlogi, ki bi takšno pravno ureditev objektivno utemeljevali. Nasprotno, takšna rešitev bi povzročila negativen učinek v smislu povečanja tveganja za prekarnost, predvsem v okviru pojava navidezno samozaposlenih oseb. Navidezno samozaposlene osebe so tiste, ki so formalno samozaposlene, dejansko pa delo opravljajo kot delavci v odvisnem razmerju z dejanskim delodajalcem. Gre za obliko prikritega delovnega razmerja, torej za razmerje, ki se na zunaj prikazuje drugače, kot je v resnici, z namenom, da se osebam odtegne delovnopravno varstvo oziroma zaradi izogibanja plačila davkov in prispevkov.
Namen določbe 13. člena ZDR-1 je ravno ta, da se prepreči delodajalcu, da delavca prikrajša za pravice, do katerih bi bil slednji glede na dejansko naravo njunega razmerja sicer upravičen. Prekarizacija, kot eden izmed vidikov porasta atipičnih oblik dela, prinaša predvsem negativne posledice in to tako na mikro kot tudi na makro ravni. Na mikro ravni se negativni učinki prekarizacije izkazujejo kot odsotnost minimalne pravne, ekonomske in socialne varnosti delavcev, na makro ravni pa gre za učinke prekarizacije na obstoj in vzdrževanje sistemov socialne varnosti ter davčno politiko. Pri tem je treba ločiti primere nezakonite uporabe atipičnih oblik dela v nasprotju z veljavno zakonodajo, pri katerih gre za t. i. prikrita delovna razmerja, ter zakonito uporabo atipičnih oblik dela, iz katerih pa izhajajo negativne posledice za pravno, ekonomsko in socialno varnost posameznika. Vlada Republike Slovenije je 30. 5. 2024 obravnavala in sprejela Izhodišča za pripravo Strategije za odpravo prekarnosti, katere namen je določiti konkreten nabor ukrepov, s katerimi bo Vlada Republike Slovenije naslovila prekarnost.
[1] Zakonodaja, pristojnosti in postopki povezani z obračunavanjem prispevkov za socialno varnost so objavljeni v pojasnilu FURS “PRISPEVKI ZA SOCIALNO VARNOST Brošura o plačevanju prispevkov za socialno varnost” iz januarja 2026, objavljenem na spletnem naslovu:
https://view.officeapps.live.com/op/view.aspx?src=https%3A%2F%2Fwww.fu.gov.si%2Ffileadmin%2FInternet%2FDavki_in_druge_dajatve%2FPodrocja%2FPrispevki_za_socialno_varnost%2FOpis%2FBrosura_o_placevanju_prispevkov_za_socialno_varnost.doc&wdOrigin=BROWSELINK
[2] gl. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005
[3] gl. Odločbo Up-150/22 z dne 1. 2. 2024
[4] gl. Mežnar, Š. (2025) Neodpovedljivost pravicam iz delovnega prava. Delavci in delodajalci, 2-3/2025
[5] gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 206/2018 z dne 8. 10. 2019