Avtomatično usklajevanje neobdavčenega zneska za malico zaposlenih z inflacijo

Odziv Ministrstva za finance

Povračilo stroškov prehrane med delom predstavlja delovnopravno pravico, katere višina se določa v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami ter je rezultat dogovarjanja med predstavniki delodajalcev in delavcev. Država v višino te pravice praviloma ne posega, razen kadar zakon določa minimalno raven pravice.

Z vidika davčne obravnave pa je treba razlikovati med višino pravice do povračila stroškov prehrane in najvišjim zneskom, do katerega se to povračilo ne všteva v davčno osnovo. Zakon o dohodnini (ZDoh-2) v 44. členu ne določa višine pravice do povračila stroškov prehrane, temveč daje Vladi Republike Slovenije pooblastilo, da z uredbo določi pogoje in višine, do katerih se ta povračila ne vštevajo v davčno osnovo.

Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je izdana na podlagi 3., 4., 7. in 8. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, pri čemer drugi odstavek istega člena določa zakonski okvir, ki ga mora Vlada upoštevati pri določitvi teh višin. Ta okvir temelji na ravni pravic delojemalcev, kot so določene z zakoni in kolektivnimi pogodbami na ravni države.

Zakon torej ne predvideva avtomatičnega usklajevanja najvišjih neobdavčenih zneskov povračil stroškov z inflacijo. Morebitno povišanje neobdavčenega zneska brez upoštevanja sprememb ravni pravic, določenih s kolektivnimi pogodbami, bi lahko vodilo v neenako obravnavo delavcev v primerljivih položajih, saj bi bili privilegirani delavci pri delodajalcih, ki že zagotavljajo nadpovprečne pravice.

Glede na navedeno veljavna zakonodaja avtomatičnega usklajevanja neobdavčenega zneska povračila stroškov prehrane z inflacijo ne določa, sprememba v tej smeri pa bi zahtevala drugačno zakonsko ureditev in poseg v sistem delovnopravnih pravic.