6. 3. 2026
Odziv Ministrstva za pravosodje
V predlogu »Preprečevanje zlorabe osebnih podatkov iz ZK« z dne 5. 12. 2025 je navedeno, da je zemljiška knjiga javna evidenca, da lahko podjetje iz nje zelo enostavno pridobi osebne podatke, jih zlorabi za pošiljanje tiskanih reklamnih sporočil: za določeno stavbo po vrsti pregleduje podatke o lastnikih in jim nato pošlje tiskana obvestila/reklame. Pobudnik predlaga sprejetje zakona, ki bi to prepovedal in to tako, da če bi prejemnik nekega reklamnega sporočila izvedel (s poizvedbo pri pošiljatelju, od kod mu njegovi podatki/kdaj so dobili njegovo soglasje), da so bili njegovi podatki pridobljeni iz zemljiške knjige, bi tako imel Inšpektorat pravno podlago za sankcioniranje – in kazni bi morale biti visoke. Navaja, da je trenutno to podobno pri telefonskem imeniku, s katerim upravlja Telekom Slovenije (tu lahko prepovemo kontaktiranje). Nadalje predlaga dve možnosti zakonskega urejanja:
avtomatično se prepove uporaba vseh teh osebnih podatkov v tržne namene oziroma
vsak posameznik mora prepovedati uporabo teh podatkov (bolj pravilna bi bila prva možnost, ker druga možnost predstavlja previsoke stroške in verjetno bi zelo malo oseb zahtevalo prepoved).
Ministrstvo za pravosodje ugotavlja, da je po prvem odstavku 1. člena Zakona o zemljiški knjigi[1] zemljiška knjiga javna knjiga, ki je namenjena javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. V njej se obdelujejo tudi osebni podatki.
Glede namena uporabe (in drugih obdelav) osebnih podatkov v zemljiški knjigi kot javni knjigi je pravno stališče leta 2012 že zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije[2], ki je navedlo, da javnost zemljiške knjige ne pomeni njene neomejene uporabe. To, da je podatek o lastniku javno dostopen v zemljiški knjigi, sicer pomeni, da ga sme vsakdo – tudi oblastni organi – pridobiti in ga uporabljati skladno z namenom, zaradi katerega je javno dostopen, ne spreminja pa njegove narave. Tudi ko gre za javno dostopne osebne podatke, je treba pri vsakokratnem načinu njihove obdelave izhajati iz namena, zaradi katerega so bili ti podatki določeni za javne. Prav v tem je smisel zahteve po zakonski določitvi namena vsake obdelave osebnih podatkov, tudi njihove objave v javni evidenci: namen namreč zarisuje meje dopustne obdelave (glejte 17. točko Odločbe in tudi opombi št. 9 in 10 Odločbe).
To pomeni, da je že po veljavni ureditvi potrebna presoja namena obdelave podatkov (to je v primeru zemljiške knjige varstvo pravnega prometa in načelo zaupanja po prvem odstavku 8. člena Zakona o zemljiški knjigi) v vsakem primeru, ko gre za novo obdelavo osebnih podatkov, ki ni vezana na navedeno določbo Zakona o zemljiški knjigi. Glede na navedeno po mnenju Ministrstva za pravosodje že ob veljavni zakonodaji ni možen celovit (vseobsežen, za vse možne namene) direktni marketing z uporabo podatkov iz zemljiške knjige.
Ta vidik, torej nenamenska obdelava osebnih podatkov iz zemljiške knjige, je tako že rešen na zakonski ravni. Poleg tega pa tudi glede nadzora in sankcioniranja za primere nenamenske obdelave osebnih podatkov iz zemljiške knjige že obstaja zakonsko določeni nadzor s področja varstva osebnih podatkov, ki ga izvaja Informacijski pooblaščenec po določbah Zakona o varstvu osebnih podatkov[3], ki med drugim zlasti v 111. členu v zvezi s 86. členom ureja prekrškovno sankcioniranje, zlasti v 28. in 29. členu pa inšpekcijski nadzor.
Glede na to, da že obstaja ustrezna pravna ureditev glede problematike, katero izpostavlja predlagatelj, lahko ugotovimo, da ni potreben zakonodajni poseg.
[1] Uradni list RS, št. 58/03, 37/08 – ZST-1, 45/08, 28/09, 25/11, 14/15 – ZUUJFO, 69/17, 11/18 – ZIZ-L, 16/19 – ZNP-1, 121/21 in 100/25 – ZS-1.
[2] Odločba US, št. U-I-98/11, 26. 9. 2012; objava: Uradni list RS, št. 79/12.
[3] Uradni list RS, št. 163/22 in 40/25 – ZInfV-1.