12. 1. 2026
Odziv Ministrstva za infrastrukturo
Obveznost uporabe zimske opreme v določenem časovnem obdobju (od 15. novembra do 15. marca naslednjega leta) ter v zimskih razmerah je bila uvedena z določbo prvega odstavka 114. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/04; v nadaljnjem besedilu: ZVCP-1). Ureditev je zasledovala temeljni cilj, in sicer varnost vseh udeležencev v cestnem prometu in zagotavljanje pretočnosti cestnega prometa. Cilj kot je varnost voznika in ostalih udeležencev v cestnem prometu izhaja iz temeljnih ustavnih vrednot, zlasti varstva življenja in telesne integritete, ter predstavlja legitimno podlago za omejevanje splošne svobode ravnanja udeležencev v prometu.
Iz namena ureditve izhaja, da je bila časovno določena obveznost zimske opreme uvedena kot preventivni ukrep. Zimske razmere se namreč lahko pojavijo nenadoma in neodvisno od dejanskega sneženja, zlasti v obliki poledice ali nizkih temperatur, ki bistveno vplivajo na oprijem vozil. V takšnih razmerah uporaba letnih pnevmatik objektivno ne zagotavlja enake ravni varnosti, saj se njihova zavorna pot in stabilnost vozila bistveno poslabšata že pri temperaturah pod približno sedem stopinj Celzija.
Upoštevano je bilo tudi dejstvo, da vozila brez ustrezne zimske opreme ne predstavljajo nevarnosti zgolj za voznika samega, temveč lahko bistveno ogrozijo varnost in pretočnost celotnega prometa. Vozila, ki v zimskih razmerah obstanejo na klancih ali zdrsnejo na spolzkem vozišču, pogosto povzročijo prometne zastoje, zapore cest in verižna trčenja. S tem nastanejo nevarne situacije, ki presegajo individualno tveganje posameznega udeleženca v prometu.
Pri utemeljevanju ukrepa se je predlog oprl tudi na analize prometne varnosti, iz katerih je izhajalo, da je v zimskih mesecih število prometnih nesreč povečano, pogost vzrok pa je bila neprilagojena oprema vozil glede na razmere na cesti. Uvedba obvezne zimske opreme v vnaprej določenem obdobju je prispevala k zmanjšanju števila zdrsov in zapor cest zaradi neustrezno opremljenih vozil, s čimer se je izkazal njen preventivni učinek. Časovno določena obveznost uporabe zimske opreme je bila utemeljena tudi z vidika pravne varnosti in učinkovitega nadzora. Jasno določen časovni okvir zmanjšuje dvome glede obstoja obveznosti, omogoča voznikom pravočasno prilagoditev ter nadzornim organom enotno in učinkovito izvajanje nadzora. Takšna ureditev je bila skladna tudi z ureditvami v primerljivih evropskih državah, kar je prispevalo k večji predvidljivosti pravil za domače in tuje udeležence v prometu.
Veljavna ureditev, določba prvega odstavka 29. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 156/21 – uradno prečiščeno besedilo, 161/21 – popr., 22/25 in 86/25 – odl. US; v nadaljnjem besedilu: ZPrCP), ureditev iz ZVCP-1 ne le ohranja, temveč jo vsebinsko nadaljuje.
Tudi ZPrCP določa obveznost uporabe zimske opreme v časovnem obdobju od 15. novembra do 15. marca naslednjega leta ter v zimskih razmerah, ki so na cesti ali njenem delu takrat, ko se ob sneženju sneg oprijema vozišča ali ko je vozišče zasneženo, zaledenelo (ledna deska) ali poledenelo (poledica), s čimer potrjuje, da se razlogi, zaradi katerih je bila takšna obveznost uvedena že z ZVCP-1, niso spremenili, temveč ostajajo aktualni. S tem se je izkazala kontinuiteta presoje, da časovno določena obveznost predstavlja najučinkovitejši način zagotavljanja prometne varnosti v zimskem obdobju.
Z vidika ustavnopravnega testa sorazmernosti je ukrep tudi po ZPrCP primeren za dosego zasledovanega cilja. Uporaba zimske opreme v obdobju, ko so temperature nizke in se lahko pojavijo zimske razmere, objektivno zmanjšuje tveganje za zdrse, izgubo nadzora nad vozilom in prometne nesreče. Dejstvo, da se je kljub spremembi sistemskega zakona o cestnem prometu ohranila enaka časovna opredelitev obveznosti, dodatno potrjuje oceno, da gre za učinkovit in preizkušen varnostni ukrep.
Ukrep je tudi nujen, saj milejše rešitve, kot je zgolj vezava obveznosti na dejansko nastale razmere na cesti, ne zagotavljajo primerljive ravni varnosti. Zimske razmere so pogosto nepredvidljive in se lahko pojavijo nenadoma, nadzor nad takšno obveznostjo pa bi bil bistveno otežen. ZPrCP zato, enako kot prej ZVCP-1, utemeljeno vzpostavlja vnaprejšnjo obveznost ustrezne opremljenosti vozil, s čimer se zmanjšuje tveganje za nevarne prometne situacije že ob samem nastopu poslabšanih razmer.
Tudi v ožjem smislu ukrep ostaja sorazmeren. ZPrCP obveznost časovno omejuje, hkrati pa dopušča alternativno izpolnitev obveznosti z uporabo poletnih pnevmatik in v priboru ustrezno velike snežne verige za pogonska kolesa ali verigam enakovredne pripomočke ali naprave. Takšna ureditev voznikom omogoča prilagodljivost in preprečuje prekomeren poseg v njihove pravice, ob tem pa še vedno učinkovito varuje javni interes prometne varnosti. Stroški, povezani z uporabo zimske opreme, ne predstavljajo nesorazmernega bremena glede na težo varovanih dobrin.
Primerjalno pravni vidik dodatno potrjuje ustreznost ureditve. V Avstriji je obvezna uporaba zimske opreme predpisana v zimskem obdobju ob zimskih razmerah, v Italiji pa je obveznost določena regionalno, praviloma v zimskih mesecih, zlasti na avtocestah in gorskih cestah. Podobne rešitve obstajajo tudi v drugih sosednjih državah. Takšna primerljivost kaže, da slovenska ureditev po ZPrCP ni osamljen ali pretiran ukrep, temveč sledi splošno sprejetim evropskim standardom prometne varnosti.
Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da obveznost uporabe zimske opreme, kot jo je najprej določil ZVCP-1 in jo je vsebinsko ohranil ZPrCP, predstavlja ustavnopravno utemeljen, primeren, nujen in sorazmeren ukrep za zagotavljanje varnosti cestnega prometa ter varnost vseh udeležencev v cestnem prometu.