Prepoved zavajajočih političnih manevrov, ki ustvarjajo videz koristi za državljane, medtem ko se stroški prikrito pokrivajo iz proračuna
V zadnjem času se pojavlja vse več primerov, ko država javnosti predstavlja določene ukrepe kot »brezplačne« ali »v korist državljanov«, v resnici pa gre za prelivanje bremena na proračun torej na iste državljane, ki naj bi imeli korist. Takšni primeri so npr. »brezplačno podaljšanje vinjet«, kjer se izpad prihodkov nato pokriva iz proračuna, ali »ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja«, po kateri se manko nadomesti z javnim denarjem.
Gre za zavajajoče prakse, ki bi bile v zasebnem sektorju predmet ukrepanja tržnega inšpektorata in sankcioniranja zaradi zavajanja potrošnikov. Predlagam, da se v zakonodajo vnese načelo prepovedi zavajajoče fiskalne komunikacije, ki bi zahtevalo, da mora vsak vladni ali politični ukrep, ki se javno predstavlja kot “brezplačen” ali “v korist državljanov”, vsebovati tudi jasno navedbo viri financiranja in dejanskega stroška za državljane.
Če bi takšne prakse izvajalo podjetje, bi ga kaznoval varuh potrošnikov. Ko jih izvaja država, pa se pogosto sprejemajo kot samoumevne. To je potrebno spremeniti.
Preglednost in resnicoljubnost morata veljati za vse (leve in desne)