2. 12. 2025
Odziv Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport
Ministrstvo pojasnjuje, da je za vsebinska pojasnila glede kaznivega dejanja goljufije v okviru Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23 in 107/24 – odl. US) in glede pripadajočih predlogov sankcij pristojno Ministrstvo za pravosodje.
Sami lahko podamo le dodatna pojasnila glede ureditve pravic za potrošnike ter obveznosti in sankcij za podjetja v primeru neupoštevanja določb Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 130/22; v nadaljnjem besedilu: ZVPot-1), kot tudi možnost izvensodnega reševanja potrošniških sporov v okviru določb Zakona o izvensodnem reševanju potrošniških sporov (Uradni list RS, št. 81/15), kar lahko koristi potrošnikom, ki imajo težave z izpolnjevanjem obveznosti s strani podjetij, pri čemer še ne gre za sum storitve kaznivega dejanja goljufije.
ZVPot-1 v skladu s prvim odstavkom 1. člena ureja pravice potrošnikov pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga, storitev in digitalne vsebine s strani podjetij ter določa dolžnosti podjetij, državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo.
ZVPot-1 med drugim prepoveduje nepoštene poslovne prakse podjetij. Na splošno se v skladu z drugim odstavkom 47. člena ZVPot-1 poslovna praksa šteje za nepošteno, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena, ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov. Pojem »izdelek« v skladu s 1. točko 46. člena ZVPot-1 pomeni blago ali storitev, vključno z nepremičnino in digitalno vsebino ter pravicami in obveznostmi. Nepoštene poslovne prakse se v skladu s četrtim odstavkom 47. člena ZVPot-1 delijo na zavajajoče ali agresivne. Številni primeri in podrobnejša pojasnila, kdaj se poslovna praksa podjetja šteje za zavajajočo ali agresivno, ter kakšno pravno varstvo je zagotovljeno potrošnikom, izhajajo iz določb 49. – 57. člena ZVPot-1.
Poudurjamo, da določbe o nepoštenih poslovnih praksah v skladu s 5. točko prvega odstavka 48. člena ZVPot-1 ne posegajo v zakon, ki ureja kazniva dejanja.
Izpostavili bi, da v kolikor podjetje uporabi nepošteno poslovno prakso in s tem povzroči oškodovanje potrošnika, lahko potrošnik v skladu s 55. členom ZVPot-1 zahteva znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe in zahteva vračilo plačanega zneska. Potrošnik ima tudi pravico, da od podjetja zahteva povrnitev škode po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo. Ob tem pa pravno varstvo, ki ga ima potrošnik v okviru nepoštenih poslovnih praks, ne posega v pravno varstvo, ki je potrošniku na voljo na podlagi drugih predpisov.
V kolikor podjetje ne upošteva omenjenih določb ZVPot-1, lahko potrošniki prijavijo kršitve podjetij na Tržni inšpektorat RS.
Če podjetje uporabi nepošteno poslovno prakso v nasprotju s splošno prepovedjo iz 47. člena ZVPot-1, gre za hujši prekršek iz 8. točke prvega odstavka 239. člena ZVPot-1, ki pomeni globo od 5.000 do 50.000 eurov za pravno osebo, samostojnega podjetnika posameznika in posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost ter globo za odgovorno osebo od 1.500 do 5.000 eurov. V kolikor pa prekršek predstavlja močno razširjeno kršitev ali močno razširjeno kršitev z razsežnostjo Unije v skladu s 3. ali 4. točko 3. člena Uredbe (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2006/2004, pa spada med najhujše prekrške iz 238. člena ZVPot-1, kjer se globe podjetjem računajo v odstotkih od letnega prometa podjetja v zadevni državi članici oziroma državah članicah Evropske unije (od 0,5 odstotka do 4 odstotke ali od 1,5 odstotka do 5 odstotkov), globe za odgovorne osebe pa znašajo od 4.000 do 8.000 eurov.
Na ministrstvu dodatno pojasnjujemo, da imajo potrošniki v primeru pritožb zoper podjetje na voljo različne mehanizme. Najprej se lahko obrnejo na notranjo službo podjetja za obravnavo pritožb. Potrošniki imajo, če spora ne morejo rešiti neposredno pri podjetju, med drugim tudi možnost izvensodnega reševanja potrošniških sporov (v nadaljnjem besedilu: IRPS) pri izbranem izvajalcu izvensodnega reševanja potrošniških sporov (v nadaljnjem besedilu: izvajalec IRPS). Izvajalci IRPS v Republiki Sloveniji so registrirani in navedeni na seznamu izvajalcev IRPS pri ministrstvu. Postopek IRPS je navadno poceni, preprost in hiter, zaradi česar koristi tako potrošniku kot tudi podjetju, saj ne pride do sodnih postopkov. Več informacij o IRPS je na voljo na spletni strani: https://www.gov.si/teme/resevanje-potrosniskih-sporov/.
Glede na obrazloženo menimo, da je ureditev na področju varstva potrošnikov pri poslovanju s podjetji in sankcioniranje podjetij na tem področju ustrezna, kot rečeno pa s tem področjem ne moremo posegati na področje sankcioniranja goljufij.
Odziv Ministrstva za pravosodje
V zvezi s predlogom Vladi Republike Slovenije, naj se »zaradi vse več goljufij pri gradbenih delih in obrtniških storitvah zagotovi učinkovit način sankcioniranja le teh, saj so naročniki (večinoma laiki) prepogosto žrtev goljufij, pravna pot do povrnitve denarja ali sanacije škode pa je dolga in draga, tako da se je večina oškodovancev ne posluži«, pojasnjujemo kot sledi.
Kazenski zakonik[1] (v nadaljevanju KZ-1) prav zaradi že v preteklosti zaznanih goljufivih ravnanj gospodarskih subjektov, ki niso izpolnila znakov kaznivega dejanja klasične goljufije po 211. členu KZ-1, saj se je v takratni kazensko-pravni praksi zaznala problematičnost dokazovanja tako imenovanega goljufivega namena pri sklenitvi posla, v poglavju kaznivih dejanj zoper gospodarstvo določa kaznivo dejanje poslovne goljufije (228. člen KZ-1).
Strožja inkriminacija poslovne goljufije torej goljufivo ravnanje razširja tako na sklenitev kot tudi na izvajanje pogodbe oziroma posla pri opravljanju gospodarske dejavnosti.
Pomen gospodarske dejavnosti je po desetem in enajstem odstavku 99. člena KZ-1 prav tako zelo širok – pravzaprav gre tudi po sodni praksi za sopomenko »podjetništva«, kamor spadajo vse njegove pravnoorganizacijske oblike, torej tudi samostojni podjetniki posamezniki, ki so lahko storilci tega kaznivega dejanja. Pri tem niti ni pomembno, kakšen status ima storilec kaznivega dejanja poslovne goljufije (lahko gre za direktorja, prokurista, zaposlenega in tako naprej), pomembno je le, da opravlja široko opredeljeno gospodarsko dejavnost. Za drugo pogodbeno stranko oziroma drugo osebo, ki jo storilec pri poslovni goljufiji preslepi – torej za oškodovanca – pa ni pomembno, kakšen je njegov status.
Poleg navedenega v skladu z Zakonom o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja[2] (v nadaljevanju ZOPOKD) za kaznivo dejanje po 228. členu KZ-1 odgovarja tudi pravna oseba, če je storilec kaznivo dejanje izvršil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe. Navedeno pomeni, da je povrnitev škode v kazenskem postopku mogoče zahtevati ne le od storilca, ampak tudi od pravne osebe, v imenu, na račun ali v korist katere je storilec deloval.
Seveda je jasno, da je za vzpostavitev kazenske odgovornosti treba izpeljati kazenski postopek, sodbo pa lahko izreče le sodišče. Zato ta pravna pot nikakor ne more biti najbolj hitra, kot bi to, razumljivo, pričakovali oškodovanci, in tudi ne zagotavlja v prvi vrsti sanacije škode. Temu so namenjeni inšpekcijski postopki, do katerih lahko pride, preden je sploh podano kaznivo dejanje.
[1] Uradni list RS, št. 50/12 – UPB2, 54/15, 6/16 – UPB2 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23 in 107/24 – odl. US.
[2] Uradni list RS, št. 98/04 – UPB1, 65/08 in 57/12.