2. 12. 2025
Odziv Ministrstva za pravosodje
V zvezi z vašim predlogom »Spremeni se zakon o kazenskem postopku in zakon o mladoletniških prestopnikih tako, da se določi: Oseba, ki je dopolnila 15 let, se v primeru storitve hujšega kaznivega dejanja (kot so umor, poskus umora, rop, posilstvo, huda telesna poškodba, terorizem ipd.) obravnava kot polno odgovorna po kazenskem zakoniku Republike Slovenije.« in dodatnimi predlogi, ki se nanašajo na »vzpostavitev posebnih oddelkov za mladoletne storilce z ustrezno psihološko in pedagoško podporo«, na »možnost alternativnih kazenskih sankcij, če se ugotovi, da je storilec kljub starosti psihološko nezrel« in na »obvezno vključitev staršev in skrbnikov v kazenski postopek in rehabilitacijo« pojasnjujemo, kot sledi.
Navajate, da je cilj vašega predloga zagotoviti pravičnost, varnost družbe in ustrezno obravnavo storilcev glede na težo kaznivega dejanja. Menite namreč, da danes mladostniki prej dosežejo psihološko zrelost in razumevanje posledic svojih dejanj ter da storilci pri 15 letih že razumejo razliko med pravim in napačnim in posledice nasilja. Z vašim predlogom naj bi se zagotovilo tudi pravičnost za žrtve. Menite namreč, da si žrtve in njihove družine zaslužijo, da se storilci obravnavajo sorazmerno s težo dejanja, ne glede na starost. Predlog naj bi prispeval tudi k zmanjšanju povratništva, da menite, da strožja obravnava lahko deluje kot odvračalni dejavnik in zmanjša ponavljanje kaznivih dejanj. Predlog pa, kot navajate, ne izključuje možnosti psihološke ocene storilca, ki lahko vpliva na način kaznovanja (npr. vzgojni ukrepi, pogojna kazen, posebni programi rehabilitacije).
Uvodoma naj pojasnimo, da drugačen pristop pri obravnavi mladoletnikov in s tem tudi poseben zakonodajni okvir v primerjavi s polnoletnimi storilci v prvi vrsti narekujejo specifične značilnosti razvojnega obdobja mladostništva. Znanstvene raziskave so dokazale, da razvoj možganov pri človeku poteka nekje do 24. leta starosti in še dlje. Prav tako so dokazale, da je ta razvoj izrazito asimetričen – hitreje se razvijajo deli možganov, odgovorni za čustvene procese. Deli možganov, ki posamezniku omogočajo nadzorovanje teh čustvenih procesov, pa zaostajajo in se razvijejo zadnji. Vse to pa se v adolescenci odraža med drugim tudi kot impulzivno vedenje, bolj intenzivno čustvovanje, slabše predvidevanje dolgoročnih posledic, rizično vedenje ter konflikt z okolico. S sociološkega vidika predstavlja mladostništvo vraščanje posameznika v družbo. Zato je ravno v tem obdobju mogoče na osebo z ustreznim individualiziranim pristopom, ki zagotavlja pomoč pri naslavljanju težav, s katerimi se sooča na različnih področjih življenja in krepitev varovalnih dejavnikov, izrazito pozitivno vplivati na njegov razvoj in reintegracijo.
Zaradi vedenjskih posebnosti, značilnih za to razvojno obdobje (impulzivno vedenje, bolj intenzivno čustvovanje, slabše predvidevanje dolgoročnih posledic, rizično vedenje ter konflikt z okolico) tudi ni pričakovati generalno preventivnega učinka, ki tudi sicer ne sme biti vodilo pri sistemskem urejanju mladoletniškega kazenskopravnega sistema. Namesto tega mora kazenskopravni sistem delovati individualizirano, torej na način, da se v vsakem konkretnem primeru zagotavlja odločanje in ukrepanje, ki je v korist konkretnega mladoletnika, ki prispeva k njegovemu razumevanju, da je njegovo vedenje nesprejemljivo, k sprejemanju odgovornosti zanj, k skladnemu osebnostnemu razvoju ter ki v čim večji meri zmanjšuje nevarnost, da bi mladoletnik v prihodnje ponavljal kazniva dejanja. Preventivno delovanje pa je treba zagotoviti na področjih vzgoje in izobraževanja, socialnega dela in zdravstva.
Prav tako nam niso znani nobeni znanstveni dokaz, da mladoletniki danes hitreje odraščajo. Ravno nasprotno. Nekatere raziskave kažejo, da mladostniki danes odraščajo počasneje. Zgolj večja dostopnost do velike količine informacij, ki so jim mladoletniki zlasti preko spleta izpostavljeni, še ne pomeni, da znajo te informacije tudi kritično ovrednotiti in postaviti v ustrezen kontekst ter glede na ustrezno vrednotenje potem tudi premišljeno in odgovorno ravnati.
Pri odločanju v kazenskem postopku proti mladoletniku je zelo pomembno upoštevati zlasti mladoletnikovo psihosocialno delovanje (ki se odraža v načinu njegovega mišljenja, čustvovanja in vedenja), na katerega pa je z ustreznimi ukrepi mogoče v zelo veliki meri pozitivno delovati.
Po drugi strani številne raziskave kažejo na negativen vpliv zaporne kazni za nadaljnji razvoj mladoletnika, saj prestajanje kazni zapora močno poveča verjetnost za kasnejše ponavljanje kaznivih dejanj.[1]
Vse to pa ne pomeni, da mladoletnik ne odgovarja za storjeno kaznivo dejanje. Sodišča imajo pri odločanju na voljo širok nabor kazenskih sankcij za kazniva dejanja, katerih storilci so mladoletniki. Za hujša kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen pet let ali več, je mogoče starejšemu mladoletniku (mladoletnik, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja že star 16, ne pa še 18 let) izreči mladoletniški zapor v trajanju največ 5 let, za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj 15 let zapora, pa mladoletniški zapor ne sme biti daljši od desetih let.
Mlajšemu mladoletniku je mogoče izreči najstrožji vzgojni ukrep namestitve v prevzgojni dom, ki pomeni odvzem prostosti in lahko traja najmanj eno leto in največ tri leta. Predlog Zakona o kazenski obravnavi mladoletnikov pa predvideva možnost, da lahko ta vzgojni ukrep, če mladoletnik ponavlja kazniva dejanja, traja tudi dlje, v nekaterih primerih tudi do pet let.
Kar zadeva vaše dodatne predloge, za »vzpostavitev posebnih oddelkov za mladoletne storilce z ustrezno psihološko in pedagoško podporo«, na »možnost alternativnih kazenskih sankcij, če se ugotovi, da je storilec kljub starosti psihološko nezrel« in na »obvezno vključitev staršev in skrbnikov v kazenski postopek in rehabilitacijo« pa dodatno pojasnjujemo, da je celoten mladoletniški kazenskopravni sistem naravnan tako, da se pri vodenju postopka, izbiri sankcije in pri njenem izvrševanju upošteva tudi mladoletnikova starost in duševna razvitost ter psihične lastnosti, nabor sankcij je dovolj širok, da omogoča ustrezno individualizacijo, pri izvrševanju vzgojnih ukrepov in kazni pa je poseben poudarek tudi na vzgoji, izobraževanju ter nudenju potrebnih oblik pomoči, tudi psihološko podporo. Kar zadeva obvezno vključitev staršev v kazenski postopek in rehabilitacijo, pa je treba opozoriti na individualno kazensko odgovornost (sankcija za kaznivo dejanje se lahko izreče le tistemu, ki je storil kaznivo dejanje). Starši lahko samostojno kazensko odgovarjajo, kadar njihovo ravnanje izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja (na primer zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje, kršitev družinskih obveznosti ipd.). Če zavračajo sodelovanje pri obravnavi njihovih otrok, pa lahko ima to za posledico poseg v njihovo starševsko skrb (omejitev starševske skrbi, odvzem otroka staršem ipd.) na podlagi določb Družinskega zakonika.
[1] https://www.cjcj.org/news/blog/study-long-term-juvenile-incarceration-fails-to-decrease-reoffending-rates
http://sciencedirect.com/science/article/pii/S2950193824000834
https://cepr.org/voxeu/columns/what-long-term-impact-incarcerating-juveniles
https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC4463382/.
https://www.sentencingproject.org/app/uploads/2023/03/Why-Youth-Incarceration-Fails.pdf