23. 4. 2026
Odziv Ministrstva za javno upravo
Ministrstvo za javno upravo v okviru svojih pristojnosti pojasnjuje, da Zakon o splošnem upravnem postopku[1] (v nadaljevanju: ZUP) na splošno določa stvarno in krajevno pristojnost organov v določbah od 15. do 34.a člena. Tako v drugem odstavku 15. člena določa, da se krajevna pristojnost določa po predpisih o teritorialni organizaciji državne uprave, po predpisih o teritoriju samoupravnih lokalnih skupnosti ter po predpisih o organizaciji posameznih organov. Nadalje ZUP v 19. členu med drugim določa, da organi državne uprave, organizirani po teritorialnem načelu, odločajo v upravnih zadevah na območju, za katero so organizirani. Ne glede na navedeno organi državne uprave, organizirani po teritorialnem načelu, odločajo v upravnih zadevah na območju celotne države v postopkih, uvedenih na zahtevo stranke, če tako določa uredba vlade. ZUP v tretjem odstavku 19. člena torej daje pooblastilo vladi, da v podzakonskem aktu določi konkretne upravne zadeve iz pristojnosti organov državne uprave, organiziranih po teritorialnem načelu, v katerih se postopek začne na zahtevo stranke in se lahko opravi pri kateremkoli stvarno pristojnem organu.
V 20. členu ZUP so nadalje določene navezne okoliščine, ki vežejo določeno upravno zadevo na območje določenega organa. V zadevah, ki se nanašajo na nepremičnine, se tako krajevna pristojnost skladno z ZUP določi po kraju, kjer nepremičnina leži (1. točka prvega odstavka 20. člena).
Uredba o upravnem poslovanju[2] (v nadaljevanju: UUP) v 83. členu na podlagi zakonskega pooblastila iz tretjega odstavka 19. člena ZUP določa posebne primere krajevne pristojnosti, kjer organi državne uprave, organizirani po teritorialnem načelu, odločajo v upravnih zadevah na območju celotne države v tej določbi taksativno naštetih, na zahtevo stranke uvedenih, postopkih, pri čemer med temi postopki ni navedenega postopka izdaje gradbenega oziroma uporabnega dovoljenja.
Vendar je k navedenemu treba dodati, da pristojnost organov posebej za postopke izdaje gradbenih in uporabnih dovoljenj določa področni zakon, to je Gradbeni zakon[3] (v nadaljevanju: GZ-1). Ta v 9. členu med drugim določa, da je pristojni upravni organ za izdajo dovoljenj po tem zakonu upravna enota, na območju katere je objekt predviden ali se nahaja ter, da je za izdajo uporabnega dovoljenja pristojen upravni organ, ki je izdal gradbeno dovoljenje.
Glede na zgoraj pojasnjeno torej ZUP v 19. in 20. členu določa krajevno pristojnost organov državne uprave, pri čemer posebej za zadeve, ki se nanašajo na nepremičnine, določa krajevno pristojnost po kraju, kjer nepremičnina leži. Hkrati daje ZUP pooblastilo vladi, da z uredbo določi konkretne upravne zadeve iz pristojnosti organov državne uprave, organiziranih po teritorialnem načelu, v katerih se postopek začne na zahtevo stranke in se lahko opravi pri kateremkoli stvarno pristojnem organu. Ker pa pristojnost organov v upravnih zadevah izdaje gradbenih in uporabnih dovoljenj posebej ureja področni zakon, to je GZ-1, v navedeno ureditev z UUP, ki je podzakonski akt, ni mogoče poseči.
Zato predlagamo, da predlog, v katerem predlagatelj predlaga odpravo krajevne pristojnosti upravnih enot v postopkih izdaje gradbenih in uporabnih dovoljenj, pošljete v obravnavo in odgovor tudi Ministrstvu za naravne vire in prostor, v katerega delovno področje spada GZ-1 in kateri v 9. členu posebej za te postopke določa pristojnost upravnih organov.
Odziv Ministrstva za naravne vire in prostor
Gradbeni zakon (Uradni list RS, št. 199/21, 105/22 – ZZNŠPP, 133/23, 85/24 – ZAID-A, 47/25 – odl. US in 75/25; v nadaljevanju: GZ-1), ki kot materialni zakon ureja pogoje za graditev objektov in druga vprašanja, povezana z graditvijo objektov, določa v prvem odstavku 9. člena, da je pristojni upravni organ za izdajo dovoljenj po GZ-1 upravna enota, na območju katere je objekt predviden ali se nahaja. S tem je določena krajevna pristojnost organa. Ne glede na to določbo, je po veljavni zakonodaji že sedaj mogoče prenesti krajevno pristojnost med upravnimi enotami. Možnost za to je določena v 51. členu Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16, 36/21, 82/21, 189/21, 153/22, 18/23 in 83/25 – ZOUL; v nadaljevanju: ZDU-1). V tretjem odstavku tega člena je določeno, da lahko minister, pristojen za upravo, na predlog načelnika upravne enote po pridobitvi soglasja pristojnega resornega ministra, s sklepom izjemoma določi drugo krajevno pristojno upravno enoto za reševanje posamičnih upravnih zadev na določenem upravnem področju, v katerih upravna enota še ni opravila nobenih dejanj v postopku. Sklep se izda, če je očitno, da krajevno pristojna upravna enota ne more odločiti v zakonitem roku, niti ni objektivno pričakovati, da bi to lahko storila v razumnem času po izteku tega roka. Pri določanju obsega upravnih zadev se izhaja iz načela enake obremenjenosti upravnih enot glede na število uradnih oseb in upravnih zadev v reševanju. Namen določbe ZDU-1 je zagotoviti učinkovito in pravočasno reševanje upravnih zadev ter preprečiti zastoje na preobremenjenih upravnih enotah. Cilj je torej pospešitev postopkov v korist strank in javnega interesa. MNVP je od maja 2025 do aprila 2026 izdalo soglasje za prenos krajevne pristojnosti za 757 posamičnih primerov iz najbolj obremenjenih upravnih enot na druge upravne enote. Sklep o prenosu krajevne pristojnosti je Ministrstvo za javno upravo izdalo po presoji utemeljenosti razlogov, dejstev in okoliščin za prenos krajevne pristojnosti posamičnih upravnih zadev, in sicer glede na številčen pripad novih zadev ter zaostankov oziroma števila nerešenih upravnih zadev na področju gradbenih in uporabnih dovoljenj, in sicer obeh upravnih enot, da se je zagotovila enakomerna obremenjenost upravnih enot, ter z ozirom na bližino območja določenega upravnega organa. Vsled navedenemu MNVP meni, da je obstoječa ureditev z vidika krajevne pristojnosti ustrezna. Ukinitev krajevne pristojnosti bi lahko pomenila novo problemsko polje, ki bi se kazalo v številnih negativnih posledicah. Krajevna pristojnost namreč zagotavlja, da so upravne storitve ljudem fizično in organizacijsko dostopne, v postopku izdaje gradbenih dovoljenj zlasti stranskim udeležencem, ki v okviru varstva svojih pravnih interesov vstopajo v tuje postopke. Ukinitev krajevne pristojnosti lahko vodi v nesorazmerno obremenitev tistih upravnih enot, ki delo opravljajo v zakonsko predvidenih rokih. Namesto željene večje učinkovitosti bi se tudi na teh upravnih enotah podaljšal čas odločanja, prišlo bi do slabše odzivnosti in s tem novih zaostankov. Nadalje, ker je gradbeno dovoljenje pravica, bi lahko prišlo do primerov, da bi investitorji v želji po čim hitrejši odločitvi vložili več praktično enakih vlog za izdajo gradbenega dovoljenja na različne upravne enote, s čimer bi povzročili nepotrebno obremenitev sistema.
Pri dovoljevanju je poznavanje lokalne problematike oziroma posebnosti okolja v katerem delujejo še vedno nezanemarljiv dejavnik za učinkovito in kakovostno izvajanje upravnih postopkov. Morebitna oddaljitev odločanja od lokalnega okolja bi lahko zmanjšala učinkovitost postopkov, kar bi se lahko odrazilo v slabši kakovosti rešitev, pravni varnosti strank ter v zmanjšanem zaupanju javnosti v delovanje državne uprave.
MNVP meni, da morebitne težave v delovanju upravnih enot ni smiselno reševati z odpravo krajevne pristojnosti, temveč z izboljšavami organizacije dela, digitalizacijo in dodatnimi kadrovskimi okrepitvami. Ohranjanje krajevne pristojnosti je ključnega pomena za dostopno, učinkovito in ljudem prijazno javno upravo.
[1] Zakon o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE in 3/22 – ZDeb
[2] Uredba o upravnem poslovanju, Uradni list RS, št. 9/18, 14/20, 167/20, 172/21, 68/22, 89/22, 135/22, 77/23 in 24/24
[3] Gradbeni zakon, Uradni list RS, št. 199/21, 105/22 – ZZNŠPP, 133/23, 85/24 – ZAID-A, 47/25 – odl. US in 75/25