22. 9. 2025
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Pojasnjujemo, da problematika povračila stroškov v zvezi z delom ni predmet podrobnejše ureditve Zakona o delovnih razmerjih[1] (v nadaljnjem besedilu: ZDR-1), saj ZDR-1 kot splošen predpis na področju delovnih razmerij določa zgolj pravico delavca do povračil stroškov v zvezi z delom v 130. členu. Med stroške, ki jih mora delodajalec povrniti delavcu, ZDR-1 v prvem odstavku 130. člena uvršča povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Ob tem dodajamo, da ZDR-1 ne določa, kdaj je delavec upravičen do povrnitve teh stroškov, ampak pogoje prepušča ureditvi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, kar ima podlago v drugem odstavku 130. člena ZDR-1. Stroške v zvezi z delom mora delodajalec delavcu povrniti mesečno v skladu s 134. členom ZDR-1, tj. na plačilni dan, kar ima podlago v četrtem odstavku 130. člena ZDR-1.
Dodajamo, da je bila pravica do povračila stroškov za prehrano med delom že predmet presoje v okviru odločanja sodišč v individualnih delovnih sporih. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: VSRS) je v sodbi VIII Ips 469/2009 z dne 10. 5. 2011 presojalo upravičenost delavca do povračila stroškov za prehrano med delom v primeru, ko je delodajalec zagotovil ustrezno prehrano med delom. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da (takrat veljavni) Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, 79/06 – ZZZPB-F, 103/07, 45/08 – ZArbit in 21/13 – ZDR-1; v nadaljnjem besedilu: ZDR) v prvem odstavku 130. člena določa obveznost delodajalca, da mora zagotoviti delavcu povračilo stroškov za prehrano med delom, pri čemer višine povračila zakon ne določa, ampak v drugem odstavku 130. člena napotuje na določitev višine s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo. Nadalje je sodišče pojasnilo, da načina, na katerega delodajalec zagotovi povračilo za prehrano med delom, ZDR ne določa, predvsem ne tako, da bi moralo biti samo v denarni obliki. VSRS je izpostavilo, da je namen določbe 130. člena ZDR povračilo stroškov, ki jih ima delavec za ustrezno prehrano med delom in da v kolikor delodajalec na organiziran način zagotavlja svojim delavcem ustrezno prehrano med delom, je povsem jasno, da delavci stroškov za prehrano nimajo. Na ta način delodajalec v celoti pokrije te stroške delavcem. Nadalje pa sodišče poudari, da samo v primeru, ko delavci iz utemeljenih razlogov ne morejo koristiti organizirane prehrane (npr. zaradi zdravstvenih, dietnih, nenazadnje tudi verskih razlogov), jim je delodajalec dolžan povrniti te stroške v denarni obliki.
S sodbo Pdp 651/2013 z dne 26. 9. 2013 je Višje delovno in socialno sodišče obrazložilo, da v primeru, ko delodajalec prejme zdravniško potrdilo, da delavec potrebuje dieto, se mora odločiti, ali bo delavcu izplačal regres za prehrano ali pa mu bo zagotovil ustrezno prehrano.
Če povzamemo, ZDR-1 torej določa temelj oziroma samo pravico do povračila navedenih stroškov, ki je na drugi strani tudi temeljna obveznost delodajalca, v kolektivnih pogodbah pa se opredelijo način izpolnitve in podrobnejši pogoji za uveljavitev te pravice. Posledično ZDR-1 določa obveznost delodajalca, da zagotovi delavcu povračilo stroškov za prehrano med delom, ne določa pa višine in tudi ne načina, na katerega delodajalec zagotovi povračilo za prehrano med delom.
V zvezi z razlago kolektivnih pogodb pojasnjujemo, da so za razlago sklenjenih kolektivnih pogodb pristojni prav v ta namen ustanovljeni organi za razlago posameznih kolektivih pogodb, ki so določeni v posamezni kolektivni pogodbi in v katerega podpisniki kolektivne pogodbe imenujejo svoje člane.
Na tem mestu pojasnjujemo tudi, da je delovno pravo nastalo in se oblikuje z namenom, da na področju t. i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca, nadgradi civilnopravno ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank. ZDR-1 torej določa zgolj zakonski minimum pravic delavca iz delovnega razmerja.
Upoštevaje navedeno menimo, da je obstoječa zakonska ureditev, ki v 130. členu ZDR-1 določa pravico delavca do povračila stroškov za prehrano med delom, opredelitev načina izpolnitve in podrobnejših pogojev za uveljavitev te pravice pa prepušča dogovoru socialnih partnerjev na ravni dejavnosti, ustrezna.
Dodati pa velja, da je bil ZDR-1 del celovite reforme trga dela v letu 2013 in je bil sprejet kot rezultat kompromisov med socialnimi partnerji, zato bi vprašanje bodoče spremembe zakonske ureditve pravice do povračila stroškov v zvezi z delom zahtevalo preučitev in uskladitev tudi s socialnimi partnerji.
[1] Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22, 54/22 – ZUPŠ-1, 114/23 in 136/23 – ZIUZDS