Skrajšanje postopka pridobivanja dovoljenja za namakalni sistemnje
V okviru Strateškega načrta skupne kmetijske politike Republike Slovenije v obdobju 2023-2027 (v nadaljnjem besedilu: SN 2023-2027) pristojno ministrstvo za kmetijstvo izvaja različne ukrepe oziroma intervencije namenjene spodbujanju naložb na kmetijskih gospodarstvih. Žal podpore ministrstva niso deležni projekti namakalnih sistemov. Namakanje kmetijskih zemljišč je učinkovit ukrep za prilagajanje kmetijstva na podnebne spremembe.
V letu 2022 je kmete prizadela katastrofalna uničevalna suša. A tudi letos vreme kmetovalcem ne gre na roko. Če pridelka ne zdesetkajo neurja z močnimi nalivi, točo in orkanskim vetrom, udarita vročina in suša. Zato je jasno: brez namakanja kmetijstvo v prihodnje ne bo več mogoče.
O pomenu namakalnih sistemov se govori že vsaj desetletje, a v realnosti projekti potekajo zelo počasi. To potrjujejo tudi številke. Z namakalnimi sistemi je v Sloveniji pokritih le dobrih 7 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč, čeprav je potenciala vsaj 20-krat toliko.
Naša država leži na območju, ki je bogato obdarjeno z vodo, smo ena najbolj vodnatih držav v Evropi, namakamo pa relativno skromen obseg kmetijskih zemljišč. Morda se v tem stavku že skriva del odgovora.
Pri uvedbi namakanja moramo ločiti večje (lokalne ali državne) namakalne sisteme več uporabnikov in manjše zasebne namakalne sisteme. Pri zasebnih namakalnih sistemih je izražen močan interes za namakanje, primanjkuje pa finančnih sredstev za izgradnjo ustreznega vodnega vira (vrtina, zbiralnik, akumulacija) in postavitev namakalnega sistema ter nakup opreme. Čeprav je naložba do določene mere financirana iz intervencij kmetijske politike, mora kmet naložbo izvesti z lastnimi sredstvi, kar je za dosti kmetij pri nas previsok strošek. Šele po izvedbi dobi kmet del sredstev povrnjenih.
Dodatno odvrača naše kmete od namakanja zapleten in pogosto tudi drag (pridobivanje mnenj, soglasij, analiz) zakonodajni postopek.
Pri javnih namakalnih sistemih je manjši interes za namakanje in skromno izkoriščanje vodnih potencialov posledica lastniške in posestne strukture naših kmetijskih zemljišč, največjo oviro predstavljajo lastniki kmetijskih zemljišč, ki ležijo na predvidenem območju javnega namakalnega sistema in ne kmetujejo ter nimajo interesa za namakanje, brez njihovih zemljišč pa se po določilih zakonodaje ne more zaokrožiti namakalnega območja in je tudi uvedba namakalnega sistema zato otežena. Nadalje vpliva na odločitev za namakanje usmerjenost naših kmetij, ki je pretežno poljedelska in živinorejska.
Razmere na trgu kmetijskih pridelkov so zaostrene in ljudje v kmetijstvu ne vidijo poslovne priložnosti, posledično je tudi prisotna nezainteresiranost za izgradnjo namakalnih sistemov. Zapletena zakonodaja in dolgotrajni postopki pri pridobivanju potrebne dokumentacije (presoja vplivov na okolje traja najmanj eno leto) dodatno otežujejo vzpostavitev namakalnih sistemov.
Namakanje kmetijskih zemljišč ne predstavlja nepovratno izgubo vode, zato bi morali biti postopki pridobitve vseh dovoljenj za namakanje krajši in enostavnejši. Rastline dodano vodo z namakanjem vrnejo nazaj v vodni krog, pretežni del vode v procesu transpiracije preko listnih rež rastlin izhlapi nazaj v ozračje, le neznatni del jo rastlina porabi za svojo rast in razvoj.
Skupna količina vode, ki bi jo potrebovali za namakanje v kmetijstvu je v primerjavi z razpoložljivo vodo neznatna oziroma skoraj zanemarljiva, zato v primerljivih evropskih državah traja postopek pridobitve dovoljenja za namakanje povprečno tri do štiri tedne.
Kmetijstvo in pridelava hrane bi morala imeti pomembno mesto v naši družbi, zato bi tudi na namakanje kot pomemben ukrep prilagajanja na podnebne spremembe morali gledati z veliko naklonjenostjo. Namakanje omogoča višje in stabilnejše pridelke ter tudi pridelke višje kakovosti, izboljša pridelovalni potencial kmetijskih zemljišč in ekonomiko naših kmetij.
Predlagam skrajšanje postopka za pridobivanje mnenj, soglasij, analiz pri pridobivanju dovoljenja za namakalne sisteme.