Priposostvovanje- legalna kraja?
Zakon o priposestvovanju nepremičnin omogoča, da do priposestvovanja nepremičnine po SPZ (stvarnopravnem zakoniku) pride, če je mogoče dokazati, da je nekdo imel v posesti nepremičnino določeno dobo (10 let), torej ko poteče priposestvovalna doba in če je bila posest dobroverna in lastniška. Država je pri tem zakonu svojo lastnino zaščitila saj v zakonu piše, da na javnem dobru priposestvovanje ni mogoče.
Kaj to v praksi pomeni: To pomeni, da nekdo, ki je v »dobri veri« užival tuje premoženje več kot 20 let, lahko toži dejanskega zemljiškoknjižnega lastnika zemljišča, da bo to zemljišče njegovo, pa čeprav je dejanski lastnik zemljišča ves ta čas plačeval davke za to zemljišče. V praksi to pomeni, da lahko nekdo priposestvuje del sosednje parcele, če s pričami dokaže, da je 20 let »v dobri veri« užival tuje premoženje. Razen, če oškodovani lastnik lahko dokaže, da je nasprotoval poseganju na svojo nepremičnino. Dokaže pa lahko samo, če dejanje prijavi na policijo, sproži pravni postopek ali ima verodostojne priče (priče pa po navadi ne želijo pričati, ker se s sosedi nočejo kregati).
Novi zakon o priposestvovanju je stopil v veljavo leta 2000, kljub temu, da je Geodetska Uprava Republike Slovenije izdalo priporočilo, da priposestvovanje ni možno. Pravosodno sodišče je to priporočilo zavrglo z obrazložitvijo »vsak mora skrbeti za svoje neprimičnine«. To pomeni, da moramo dokazljivo (policija, tožbe) opozarjati vse sosede, ki segajo v naše zemljišče. To je zelo težko za lastnike, ki imajo v lasti veliko parcel, kot so seveda slovenske zelo razdrobljene kmetije, še posebej zato, ker nihče točno ne ve, kje so točne meje ali pa se ne želijo spuščati v spore s sosedi. Poleg tega veliko lastnikov zemljišč svoje parcele daje v najem, oziroma v brezplačno uporabo, brez pogodb ali pa se pogodbe z leti oziroma z menjavo generacij izgubijo (za primer lahko navedem izgubljene oporoke v arhivih sodišča). Zakon izključuje priposestvovanje zemljišča v lasti države saj država ne more skrbeti za svoje meje. Se pravi država je zaščitila sama sebe, ljudje pa morajo sami poskrbeti za točne meje svojih parcel.
Zakon dovoljuje, da se na podlagi priposostvovanja, ki je trajalo več let lahko vpiše služnostna pravica tudi v primerih, ko le to ni nujno. Npr. Imajo priposostvovalci možnost koristiti celo javno pot za dostop do svoje nepremičnine, pa tega ne želijo, ker so navajeni koristiti tujo pot. Zakon bi moral točno določiti v katerih primerih je le to nujno - ko ni druge možnosti za dostop do svoje nepremičnine .
Kot je pisano že zgoraj, mnogi se ne želijo prepirati in samo zato dovoljujejo uporabo nekega dela zemljišča, tolerirajo zaradi miru. Oz. pred 50 leti so bili časi drugačni kot so danes in potrebe tudi. In v resnici je le stvar navade in ni nujno, da se določeno zemljišče uporablja.
Potem lahko pride do tega, da lastnik to zemljišče nujno potrebuje, kot npr. vgradnja čistilne naprave, postavitev nadstreška za zavarovanje avtomobila, za parkiranje.. in svoje lastne zemlje ne more uporabljati, ker se nekdo iz dolgoletne navade vozi po tej zemlji.
Le to bi moralo biti dovoljeno le v nujnih primerih ko ni druge možnosti.
Predlagam ukinitev oz. spremembo v korist zaščite lastnikov.
In s tem prekinitev izkoriščanja tuje lastnine v namen udobja ali nagajanja.