Komunalni odpadki
Vsi s(m)o se zgražali nad cenami elektrike, ljudje pa s(m)o tiho, ko gre za višino zneska komunalnega računa. Več kot polovica zneska računa je za odvoz komunalnih odpadkov.
Za vlado bi izpostavil naslednja vprašanja, ki so hkrati že predlogi za vlado:
1) Zakaj komunalno gospodarstvo nasprotuje kavcijskem sistemu za embalažo pijač? Vzpostavitev in delovanje ne zahteva javnih sredstev ali dviga cen odvoza komunalnih odpadkov. Vzpostavljen je lahko v 2 letih, če se vlada podviza in sprejme predpis v pol leta.
2) Zakaj nimamo zakonodaje, ki bi zahtevala obvezne deleže embalaže za ponovno uporabo?
3) Zakaj komunalno gospodarstvo in embalažne družbe še vedno preprečujejo uveljavitev zakonodaje, po kateri bi vse stroške ravnanja s komunalno odpadno embalažo plačal tisti, ki izdelke v embalaži daje na trg?
4) Kako se komunalno gospodarstvo, proizvajalci in trgovci pripravljajo na to, da bo leta 2030 na trgu EU lahko samo embalaža, ki jo je možno reciklirati?
5) Zakaj v Sloveniji zakonodaja ne predpisuje konkretnih ciljev, ukrepov in ekonomskih instrumentov za manj komunalnih odpadkov, oziroma izvajanja ne nadzoruje, (ne) izvajanja pa ne kaznuje?
6) Zakaj komunalno gospodarstvo meni, da bo sežig doma cenejši od izvoza? Najdražji del sežigalnic odpadkov so naprave za preprečevanje emisij nevarnih snovi.
To sicer ne bi rešilo vseh komunalnih odpadkov, bi pa količine lahko postopno med čakanjem na sežigalnice zmanjšali ceneje in hitreje.
Mladina, 21. 3. 2025
Kriminal je postaviti sežigalnico, če bo generirala potrebo po novih odpadkih
(Monika Weiss)
Griša Močnik je doktor fizike, vodja Centra za raziskave atmosfere, ki deluje pri Univerzi v Novi Gorici, dekan Fakultete za znanosti o okolju te univerze in član Podnebnega sveta, vladnega posvetovalnega organa. V sodelovanju s tujimi ustanovami je vključen v razvoj najnaprednejših metod za merjenje absorpcije svetlobe v aerosoliziranih delcih v zraku in meritev onesnaženosti zraka, s katerimi je mogoče določiti izvor posameznih onesnaževal, kemijske »prstne odtise« posameznih virov in njihovo povezanost z vplivi na zdravje. Močnikova mednarodna ekipa je ravno z rabo najsodobnejših metod nedavno potrdila pomemben vpliv cementarne-sosežigalnice odpadkov Alpacem, bivšega Salonita, na onesnaženost zraka in s tem na zdravje ljudi v Anhovem. S tem je postavila na laž dolgoletne trditve avstrijsko-italijanskih lastnikov o neškodljivosti dejavnosti.
Na vprašanje, kako onesnažen zrak dihamo v Sloveniji, je odgovoril:
»Dobre kakovosti zraka ni! To ni pesimistična trditev, ampak dejstvo. Govorim predvsem o delcih, ker se z njimi ukvarjam. Ko dihamo onesnažen zrak, nam škodi in ni nekega praga, pod katerim nam onesnažen zrak ne bi škodil. To pomeni, da nam vsako onesnaženje skrajšuje življenje, in tipično je odgovor telesa, merjen s preprostimi parametri, ki opisujejo zdravje, linearen: bolj ko je zrak onesnažen, večja je obolevnost, krajše je življenje. Epidemiološki modeli kažejo, da v Sloveniji zaradi onesnaženega zraka vsako leto prezgodaj umre 1200 do 1400 ljudi, kar je 20-krat več kot zaradi prometnih nesreč. Samo smrti v prometnih nesrečah (lani 71, op. a.) so »zares«, njihovo grozoto pokažejo po televiziji, ljudje pa, ki umrejo zaradi onesnaženega zraka, umrejo v bolnišnici, po tihem, skrito. Tako da, ja, imamo zelo resen problem.«
V Ljubljani nimamo Griše Močnika. Imajo ga v Posočju in prav je, da ga imajo. Anhovo in njegovi prebivalci ga potrebujejo. V Ljubljani imamo brezvestnega in pohlepnega šerifa Jankovića, ničprido, ki je že pokal kufre, potem pa ugotovil, da smo Ljubljančani sila pohlevni cucki … in kmalu bomo imeli (poleg gigantskega drekovoda čez največji ljubljanski zbirnik pitne vode) sežigalnico odpadkov.