Predlagam spremembo Zakon o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) (II.)

Odziv Ministrstva za pravosodje

V predlogu, ki smo ga prejeli dne 18. 4. 2025, je ponovno predlagano, da se zaradi neučinkovitosti in z vidika nepotrebnih javnofinančnih stroškov ukine Varuha človekovih pravic. To je bilo z enakimi ali podobnimi argumenti že predlagano – namreč v objavi na portalu  predlagam.vladi.si –            Predlagam.vladi.si predlog 18862-49: »Predlagam ukinitev Varuha človekovih pravic«, odgovor pristojnega ministrstva – Ministrstva za pravosodje – pa je bil na navedenem portalu objavljen dne 12. 3. 2025^[1].

Predlagatelj pri predlogu ponovno izhaja iz vidika, da je Varuh človekovih pravic leta 2024^[2] podal lastno kritično oceno učinka dela njegove institucije in da se npr. leta opozarjanja na reševanje ključnih sistemskih reform zdijo kot Sizifovo delo. Poleg tega kritizira dejstvo, da Varuh človekovih pravic in Namestniki Varuha človekovih pravic za svoje opravljanje nalog sploh prejemajo plače (predlaga prostovoljnost) ter navaja, da se je večina Slovencev in Slovenk že izjasnila, da je za ukinitev institucije Varuha človekovih pravic.

V nadaljevanju pretežno ponavljamo naš odgovor na prej navedeni predlog 18862-49, kot je bil že objavljen dne 12. 3. 2025.

Ponovno uvodno navajamo, da je institucija Varuha človekovih pravic institucija, katere ustanovitev in delovanje zahteva 159. člen Ustave Republike Slovenije^[3] (v nadaljevanju; Ustava). Prav tako pri instituciji Varuha človekovih pravic ne gre za organ državne uprave, ampak za organ, ki deluje nadzorno in istočasno nekoliko bolj v nevladniški smeri ter torej ni organ odločanja (oblasti)^[4]. Oziroma natančneje: Varuh človekovih pravic je neodvisni in samostojni ustavni organ, ki je nadzorni mehanizem nad vsemi drugimi oblastmi v Sloveniji in v tem okviru deluje bolj neformalno in neoblastno^[5]. Zato lahko tudi ocenjuje stanje v Sloveniji ali učinkovitost svojega dela na nekoliko drugačen način in na tak način poziva organe oblasti, da naj učinkoviteje ukrepajo glede varstva in uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter glede sistemskih reform. V vsakem primeru, kot že navedeno - pa gre za institucijo, katere obstoj izrecno zahteva prej navedeni 159. člen Ustave.

Nadalje: ustavnih institucij (npr. Ustavno sodišče Republike Slovenije – glejte zlasti 160.-167. člen Ustave) ali njihovega delovanja se ne ukinja z zakoni ali na podlagi predlogov državljanov, to bi bila kršitev Ustave (zlasti 2. člen, 87. in 15. člen), kot se tudi ne ukinja človekovih pravic in temeljnih svoboščin z zakoni ali na podlagi predlogov državljanov (npr. hišna zasebnost po 36. členu Ustave, komunikacijska zasebnost po 37. členu ustave, pravica do pokojnine po 50. členu ustave, svoboda izražanja po prvem odstavku 39. člena Ustave ipd.).

Prav tako je neustrezen predlog, da samostojni ali neodvisni državni organi (v tem primeru je Varuh človekovih pravic celo državni organ, ki je določen v sami Ustavi!) ne bi prejemali plače za svoje delo. Navedbe glede višine plač Varuha človekovih pravic in Namestnikov Varuha človekovih pravic in neprimernostjo njihove enakosti s plačami predsednika Ustavnega sodišča ali sodniki Ustavnega sodišča tudi niso točne (47. člen Zakona o varuhu človekovih pravic se več ne uporablja glede na novejšo zakonodajo iz leta 2024). Po novejšem zakonu iz leta 2024 – namreč Zakonu o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (kratica: ZSTSPJS)^[6] – natančneje: njegovi Prilogi 2: Uvrstitev funkcij v plačne razrede^[7] je Varuh človekovih pravic v plačnem razredu 64, predsednik Ustavnega sodišča pa je v plačnem razredu 67, Namestniki Varuha človekovih pravic so v plačnem razredu 54, sodniki Ustavnega sodišča pa so v plačnem razredu 65. Torej je prepoznavno, da imajo po veljavni zakonodaji Varuh človekovih pravic in Namestniki Varuha človekovih pravic nižje plače od predsednika Ustavnega sodišča in sodnikov Ustavnega sodišča.

Glede navedbe iz predloga, da naj bi se večina Slovencev in Slovenk že izjasnila, da je ZA ukinitev institucije Varuha človekovih pravic, ponovno opozarjamo, da gre za ustavno institucijo, ki se je glede na 159. člen Ustave ne sme ukiniti, ampak je treba zagotoviti pogoje za njeno delovanje kot samostojnega in neodvisnega državnega organa. Poleg tega se za to ni opredelila večina Slovencev in Slovenk – šlo je za glasovanje na portalu predlagam.vladi.si. In dodatno z vidika informacije še opozarjamo, da celo uporaba pravice državljanov in državljank na zakonodajnem referendumu (90. člen Ustave) na katerem bi bil morda sprejet zakon o ukinitvi (katerekoli) ustavne institucije – očitno ne bi pripeljala in ne sme pripeljati do rezultata dejanske ukinitve (katerekoli) ustavne institucije, glede na zahteve po ustavni skladnosti zakonov (!) – zlasti glede na določbe 153., 2., prve alineje prvega odstavka 160. in 161. člen Ustave.

Glede na navedeno je predlog v zvezi z zgoraj navedenimi vidiki (zlasti glede na zahtevo iz 159. člena Ustave o zagotavljanju obstoja institucije Varuha človekovih pravic) po mnenju Ministrstva za pravosodje – očitno neustrezen. Štejemo pa tudi, da smo glede na vezanost na prej navedeni ustavni red ustrezni odgovor pretežno podali že v marcu 2025 (prej navedena objava z dne 12. 3. 2025).

[1] Povezava: https://predlagam.vladi.si/predlog/18862

[2] https://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/pdf/lp/LP_2023/Povzetek_dela_VCP_RS_za_leto_2023.pdf&nbsp

[3] Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13, 75/16 in 92/21.

[4] Prim. s Trpin, G., komentar k 159. členu Ustave, v: Šturm, L. (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, Ljubljana, str. 1079, robna št. 3: »Varuh ni del mehanizma oblasti, ampak je prej antioblast, saj s svojim delovanjem omejuje njeno samovoljo pri poseganju v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pri tem tudi na področju svojega delovanja nima neposrednih pristojnosti za oblastno ukrepanje, ampak deluje na neformalen način in črpa svojo avtoriteto iz svojega ugleda in položaja v družbi.«

[5] Glejte: sklep Upravnega oddelka Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 231/2016, 1. 2. 2017, tč. 11: »Delovanje Varuha niti z vidika splošne opredelitve njegovih nalog in pristojnosti niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru očitno ne ustreza značilnostim oblastvenega delovanja. Njegovo ravnanje je usmerjeno v nadzor nad delovanjem nosilcev oblasti in se tudi izraža v ukrepih, ki so usmerjeni prav zoper navedene oblastvene subjekte in ne druge osebe, nosilce človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Še več, tudi samo delovanje Varuha je tako po zakonski kot po konceptualni opredelitvi neoblastno in le omejeno formalizirano […].«

[6] Uradni list RS, št. 95/24.

[7] Povezava: https://pisrs.si/api/datoteke/integracije/16839319