4. 3. 2025
Odziv Ministrstva za pravosodje
Stvarnopravni zakonik[1] (v nadaljevanju: SPZ) v 77. členu določa, da sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice, pri čemer se ta domneva po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti[2], lahko sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata. Če močnejša pravica (praviloma bo šlo za lastninsko pravico) ni dokazana, ali če ni podano navedeno soglasje, sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti. Če se le-te ne more ugotoviti, pa sodišče uredi mejo tako, da sporni prostor razdeli po pravični oceni.
Navedenih kriterijev oziroma pristopov sodišče ne more izbirati prosto, ampak v vrstnem redu, v katerem so določeni v 77. členu SPZ, kar pomeni, da si mora sodišče vedno prizadevati, da se meja uredi na podlagi močnejše pravice, šele če to ni možno, pa gre lahko na naslednji kriterij, ki je zadnja mirna posest. Izvrševanje posesti, npr. s postavljanjem ograj ali drugih preprek, torej ni prvi kriterij urejanja meje. Ravno upoštevanje katastra oziroma mej, ki so dokončno urejene v katastrskem postopku, je spričo drugega odstavka 77. člena torej tisti način, po katerem se primarno ureja meja.
Tudi ureditev upravnega urejanja meje, kot jo določa Zakon o katastru nepremičnin[3] (v nadaljevanju: ZKN), izhaja primarno iz katastrskih podatkov. Tako v skladu z njegovim 59. členom lastniki na mejni obravnavi za izdelavo elaborata svoje parcele pokažejo oziroma natančno opišejo potek meje v naravi, lahko pa tudi zahtevajo, da jim pooblaščeni geodet pokaže potek meje po podatkih katastra nepremičnin. Če lastniki soglašajo s potekom meje po podatkih katastra nepremičnin ali če se pokazana meja ne razlikuje od meje po podatkih katastra nepremičnin, pooblaščeni geodet to mejo določi kot predlagano mejo. Če pa se pokazana meja razlikuje od meje po podatkih katastra nepremičnin, mora pooblaščeni geodet lastnike na to opozoriti in jim pojasniti, da v kataster nepremičnin ni mogoče kot urejene vpisati meje, ki se razlikuje od meje po podatkih katastra nepremičnin. Če lastniki kljub temu vztrajajo pri pokazani meji in ne soglašajo z mejo po podatkih katastra nepremičnin, pooblaščeni geodet kot predlagano mejo določi mejo po podatkih katastra nepremičnin. Tudi v primeru, če se več pokazanih mej med sabo razlikuje, vendar ležijo znotraj točnosti meje po podatkih katastra nepremičnin, si mora pooblaščeni geodet prizadevati za sporazum med lastniki. Če sporazuma ni mogoče doseči, pooblaščeni geodet kot predlagano mejo določi mejo po podatkih katastra nepremičnin. V upravnem delu katastrskega postopka bo v primeru, če iz elaborata ureditve meje izhaja, da lastniki ne soglašajo o poteku meje, ki je v njem prikazana kot predlagana meja, geodetska uprava pozvala lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30 dneh od prejema poziva začnejo sodni postopek ureditve meje in da v tem roku geodetski upravi predložijo dokazilo o začetku sodnega postopka za ureditev meje.
Katastrski podatki so torej prvi in izhodiščni vir za urejanje meje, v skladu s 6. členom ZKN pa se kataster nepremičnin vodi v informacijskem sistemu za vzpostavitev, vodenje in vzdrževanje katastra nepremičnin, registra prostorskih enot, evidence državne meje in registra naslovov (t. im. informacijski sistem kataster).
Na podlagi navedenega in ob dejstvu, da SPZ predstavlja izjemno stabilno zakonsko ureditev, na kateri se je tekom let izoblikovala obsežna in ustaljena sodna praksa, menimo, da ni potrebe po predlaganih spremembah.