5. 11. 2024
Odziv Ministrstva za javno upravo
Državna uprava deluje v skladu z določbami Ustave Republike Slovenije ter zakoni in podzakonskimi predpisi. Določba prvega odstavka 120. člena Ustave Republike Slovenije določa, da se organiziranost uprave, njene pristojnosti in način imenovanja njenih funkcionarjev urejajo z zakonom.
Sestavo in delo vlade ureja Zakon o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 38/10 – ZUKN, 8/12, 21/13, 47/13 – ZDU-1G, 65/14, 55/17 in 163/22), Zakon o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16, 36/21, 82/21, 189/21, 153/22 in 18/23, v nadaljevanju: ZDU) pa določa organe državne uprave in razmerja med njimi ter njihova delovna področja, pri čemer si vsakokratna vlada način in organizacijo izvajanja izvršilnih nalog organizira glede na svoje prioritete. Pri tem vlada izhaja predvsem iz predstavljene koalicijske pogodbe in je pri tem samostojna. Delovna področja ministrstev so urejena v ZDU, delovna področja organov v sestavi ministrstev v Uredbi o organih v sestavi ministrstev (Uradni list RS, št. 35/15, 62/15, 84/16, 41/17, 53/17, 52/18, 84/18, 10/19, 64/19, 64/21, 90/21, 101/21, 117/21, 78/22, 91/22, 25/23, 127/23 in 19/24), delovna področja vladnih služb pa v področnih zakonih in posameznih ustanovitvenih aktih. Vsi navedeni predpisi so prosto dosegljivi na v Pravno-informacijskem sistemu Republike Slovenije na spletni strani Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije (PISRS). Menimo torej, da je upoštevaje predpise o organizaciji organov državne uprave ter materialno zakonodajo mogoče zaključiti, da so pristojnosti organov državne uprave natančno določene, za izvajanje in spoštovanje predpisov o pristojnosti organa kot tudi glede poslovanja posameznega organa pa je odgovoren posamezen predstojnik konkretnega organa.
Nadalje v zvezi z očitkom, da je sklicevanje upravnih organov na nepristojnost v neskladju z ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva in namensko nagajanje ljudem iz pozicije moči z namenom izmikanja sprejemanja odgovornosti ugotavljamo, da so navedbe nejasne, zato splošno pojasnjujemo:
Z vidika zakonitosti vodenja in odločanja v upravnih postopkih Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE in 3/22 – ZDeb) v prvem odstavku 23. člena določa, da mora vsak organ po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost. V 65. členu ZUP je nadalje urejeno ravnanje organa ob prejemu vloge. Organ, ki mu je vloga poslana, najprej preveri, ali je zanjo stvarno in krajevno pristojen, v tem primeru jo sprejme in na zahtevo vložnika potrdi sprejem, če ne, pa je ravnanje odvisno od tega, kako mu je bila vloga posredovana. Če stranka dostavi vlogo organu osebno, organ opozori vložnika na nepristojnost in ga napoti k pristojnemu organu, če pa organ prejme vlogo po pošti, brzojavno ali po elektronski poti in ni nobenega dvoma o tem, kateri organ je pristojen, jo mora brez odlašanja poslati pristojnemu organu in to sporočiti stranki v obliki dopisa. Kršitev pravil o pristojnosti pomeni procesno kršitev in je lahko sankcionirana na podlagi uporabe pravnih sredstev. Z vidika varovanja temeljnega načela zakonitosti in varstva pravic strank v upravnih postopkih je torej nujno, da o upravni zadevi odloča krajevno in stvarno pristojen organ.
Z vidika upravnega poslovanja pa pojasnjujemo, da ZDU v 5. členu že ureja poslovanje s strankami in določa, da mora pri poslovanju s strankami uprava zagotoviti spoštovanje njihove osebnosti in osebnega dostojanstva ter zagotoviti, da čim hitreje in čim lažje uresničujejo svoje pravice in pravne koristi. Uredba o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 9/18, 14/20, 167/20, 172/21, 68/22, 89/22, 135/22, 77/23 in 24/24, v nadaljevanju: uredba) nadalje ureja upravno poslovanje organov državne uprave, organov samoupravnih lokalnih skupnosti ter drugih pravnih in fizičnih oseb, če na podlagi javnih pooblastil opravljajo upravne naloge, kot med drugim tudi poslovanje in zagotavljanje javnosti dela, upravljanje dokumentarnega gradiva, posebne primere krajevne pristojnosti in uradna dejanja. V razmerju do fizičnih strank v okviru pravil, ki urejajo upravno poslovanje pa uredba določa, da mora katerikoli organ odgovoriti na vse dopise, v katerih je mogoče razbrati pričakovanje odgovora organa in identiteto pošiljatelja. Izjeme vključujejo situacije, ko se vprašanje nanaša na postopek v teku, ali če je vprašanje šikanozno ali če je organ že odgovoril na bistveno podobno vprašanje. Organ mora odgovoriti najpozneje v 15 dneh po prejemu dokumenta in odgovor poslati na naslov iz dopisa. Če stranka ni zadovoljna z odgovorom, se lahko obrne na organ, ki izvaja nadzor nad organom, ki je podal odgovor.
Zaključimo lahko, da je ravnanje organov v primeru, da se izrečejo za nepristojne in odstopijo zadevo v reševanje drugemu, pristojnemu organu, pravilno. Na ta način postopki potekajo ob upoštevanju načela zakonitosti, zagotovljena pa je tudi ustrezna pravna varnost strank. Pojasnjujemo še, da je za izvajanje nadzora nad ZUP in drugimi zakoni, ki urejajo upravne postopke ter nad predpisi upravnega poslovanja pristojna upravna inšpekcija, organizirana pri Ministrstvu za javno upravo.
Upoštevaje vse navedeno je mogoče v zvezi s prejetim predlogom ugotoviti, da njegova nadaljnja obravnava ni potrebna, saj obstoječa sistemska zakonodaja natančno ureja stvarno pristojnost upravnih organov, kot tudi pravila in postopke poslovanja upravnih organov v razmerju do strank za primere, če se ugotovi, da je konkreten upravni organ nepristojen za sprejem in/ali odločanje v upravni zadevi ali za posredovanje pojasnil v zvezi s svojim delovnim področjem.