Poenostavitev postopkov za opravljanje vozniškega izpita
Spoštovani,
predlagam poenostavitev postopka opravljanja vozniškega izpita. Postopek, ki ga ureja zakon in izvedbeni predpisi, je pretirano formaliziran in z vidika varstva javnega interesa, kot temeljnega cilja javnopravnega urejanja, ni smiseln. Zato povzroča nepotrebne poti in stroške. Z drugimi besedami, vzpostavlja administrativne ovire.
Predpisi o opravljanju vozniškega izpita določajo, da mora kandidat za voznika motornih vozil opraviti obvezno deset urno usposabljanje o poznavanju cestno prometnih predpisov. Kolikor kandidat usposabljanja ne opravi, ne more opravljati teoretičnega dela vozniškega izpita. Deseturno usposabljanje je bistveno preskopo za predstavitev prometnih pravil. Zato ne more dosegati namena, da bo kandidat usposobljen oziroma da mu bodo vsaj predstavljena vsa prometna pravila. Nadalje, izkušnje kažejo, da kandidati na obveznem usposabljanju tega praviloma ne spremljajo, saj usposabljanja ne prepoznavajo kot nekaj kar jim bo dejansko pomagalo pri opravljanju teoretičnega dela vozniškega izpita. Največkrat jim gre le za »žig« šole vožnje oziroma za formalnost. Njihovo znanje se namreč na usposabljanju ne preverja, saj v ta namen opravljajo teoretični del strokovnega izpita. Prav opravljanje izpita je ključno za zadostitev javnemu interesu, da se vožnja dovoli nekomu, ki ima dovolj znanja. Zato je obvezno usposabljanje odveč z vidika države (varnost cestnega prometa) in kandidatov, saj se obojestranski interes sooči na izpitu. Za obvezno teoretično usposabljanje imajo finančni interes le šole vožnje.
Spremembe so nujne v zvezi z evidenčnim kartonom vožnje. Tega kandidat dobi pred opravljanjem obveznega usposabljanja. V kartonu se namreč potrdi prisotnost (!) na usposabljanju. Cena kartona je 20 EUR. Logično bi bilo, da plačan karton pripada kandidatu, nenazadnje je namenjen evidentiranju dejstev v zvezi z njegovim opravljanje vozniškega izpita. Toda pravila nelogično velevajo, da mora karton ostane šoli vožnje, ki ga je izdala (!), če kandidat zamenja šolo vožnje. Takšni primeri niso redki, saj šola vožnje neredko ne more ponuditi terminov za praktično usposabljanje, ki jih kandidat želi, kandidat lahko prebiva v drugem kraju ali pa le želi nadaljevati usposabljanje v drugi šoli vožnje ipd. To za kandidata pomeni, da mora najprej pridobiti izpisnico iz šole vožnje, kjer je opravljal (teoretično ali kasneje praktično) usposabljanje, šola vožnje, kjer bo nadaljeval z usposabljanjem, pa mora izdati nov karton vožnje. Seveda ga mora kandidat »novi« šoli vožnje ponovno plačati. Takšne ureditve ne utemelji noben prepričljiv razlog niti že omenjena večja varnost v cestnem prometu. Popolnoma nesmiselno je javnopravno vzpostavljanje vpisa v šolo vožnje. Razmerje med šolo vožnje in kandidatom bi morali biti civilnopravno tako, da se kandidat in šola dogovorita - skleneta pogodbo za (teoretično in/ali praktično) usposabljanje. Nobene potrebe ni po javnopravni intervenci v predpisu. Zato naj se kandidat samostojno, brez nepotrebnih birokratskih zapletov, odloči, ali bo praktično usposabljanje nadaljeval v šoli vožnje, kjer je opravil teoretično usposabljanje. Prav tako ni razloga, da se kandidat, ki morda ni zadovoljen s praktičnim načinom izvajanja usposabljanja v vsakem trenutku ne premisli in ga nadaljuje v drugi šoli vožnje. Pri tem bi moralo biti ključno le katere vaje je že opravil. Kot omenjeno bi to moralo biti razvidno iz osebnega kartona vožnje, ki je last kandidata. Ker je ob zamenjavi šoli vožnje treba dobiti izpisnico, potrdilo o tem kaj je kandidat že opravil in nov karton vožnje, je njegova svoboda bistveno okrnjena.
Vračilo kartona ob zamenjavi šole vožnje po opravljenem teoretičnem delu izpita, ob prej navedenem, pomeni še, da mora kandidat ponovno pridobiti tudi novo potrdilo Javne agencije za varnost prometa, da je na primer opravil teoretični del strokovnega izpita, saj se v evidentira neposredno v karton, ki ga obdrži zamenjana šola vožnje. Za izdajo novega potrdila agencije bi kandidat sicer moral plačati še upravno takso, a k sreči tam zaposleni (vsaj ne povsod) ne vedo, da z žigom in podpisom izdajajo potrdilo iz uradne evidence, za katerega se plača upravna taksa. Tudi zaradi novega potrdila kandidat izgubi čas, do česar ne bi prišlo, če bi bil evidenčni karton vožnje njegov. Ob tem se je sicer treba vprašati še, zakaj mora biti v evidenčnem kartonu sploh potrdilo javne agencije, če o tem obstaja uradna evidenca in je podatek preverljiv.
Ob izvirnih birokratskih pogruntavščinah na koncu velja omeniti še, da mora šola vožnje hraniti evidenčni karton osem let, četudi se je kandidat »izpisal«. Opravljena usposabljanja in druga dejstva, ki so javnopravno pomembna, naj šole vožnje evidentirajo v evidencah, ki jih morajo voditi, zato evidenčnega kartona ne rabijo. Takšne evidence lahko hranijo tudi trajno, ne le osem let. Agencija pa v imenu države lahko opravlja nadzor preko prej omenjenih evidenc.
Sklepno, zaradi opisanih razlogov, predlagam spremembo ureditve opravljanja vozniškega izpita tako, da teoretično usposabljanje ni več pogoj za pristop k pisnemu oziroma teoretičnemu delu izpita, da evidenčni karton vožnje postane last kandidata, da za prestop iz ene v drugo šolo vožnje ni potrebna izpisnica in potrdilo o opravljenem v zamenjani šoli vožnje ter da se v evidenčni karton vožnje ne vpisujejo podatki iz uradnih evidenc, ki jih vodi država.