19. 7. 2024
Odziv Ministrstva za finance
Navedeni predlog se nanaša na drugi odstavek 59. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2[1]), ki določa, da se, če v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova, pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni bila obvezno zavarovana na podlagi delovnega razmerja ali samozaposlitve vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj devet mesecev, pri ugotavljanju davčne osnove zavezanca iz tretjega in četrtega odstavka 48. člena ZDoh-2 upoštevajo normirani odhodki v naslednji višini:
Če znašajo prihodki iz dejavnosti, za leto, za katero se ugotavlja davčna osnova, v EUR | % prihodkov |
nad | do |
| 12.500 | 80 % | | |
12.500 | 50.000 | 40 % | nad | 12.500 |
50.000 | | 0 % | nad | 50.000 |
Na podlagi navedenega odstavka se torej obravnavajo zavezanci, ki jim opravljanje dejavnosti ne predstavlja primarne aktivnosti, temveč jim običajno primarno aktivnost predstavlja opravljanje dela na podlagi zaposlitve oziroma delovnega razmerja. Upoštevaje navedeno ter dejstva, da so navedeni zavezanci polno zavarovani na drugi podlagi iz česar tudi plačujejo polne prispevke za socialno varnost, je veljavni prag 12.500 EUR za upoštevanje normiranih odhodkov v višini 80 % prihodkov ustrezen.
V letu 2023 je kar 54 % obravnavanih zavezancev (t.i. popoldanskih normirancev) doseglo prihodke do 12.500 EUR.
Ob tem je treba poudariti tudi, da preseganje prihodkovnega praga 12.500 EUR ne pomeni, da se zavezancu od celotnih prihodkov priznajo normirani odhodki v višini 40 % oziroma 0 % prihodkov, temveč se še vedno od prihodkov do 12.500 EUR priznajo odhodki v višini 80 % prihodkov, od prihodkov nad 12.500 EUR do 50.000 EUR v višini 40 % prihodkov ter od prihodkov nad 50.000 EUR v višini 0 % prihodkov. Primeroma se tako zavezancu s prihodki 15.000 EUR priznajo odhodki v višini 73,3 % prihodkov, zavezancu s prihodki 30.000 EUR priznajo odhodki v višini 56,7 % prihodkov in zavezancu s prihodki 50.000 EUR priznajo prihodki v višini 50 % prihodkov.
Sistem ugotavljanja davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov je poenostavljen način določanja davčne osnove od dohodka iz dejavnosti. Namen sistema je administrativna poenostavitev predvsem za zavezance začetnike in zavezance z majhnim obsegom poslovanja, torej za zavezance, ki jim vodenje poslovnih knjig in sestavljanje letnih poročil lahko predstavlja sorazmerno velike stroške oziroma obremenitev. Navedena poenostavitev, torej davčno priznavanje normiranih odhodkov, namesto dejanski odhodkov posameznega zavezanca, predstavlja pavšalno določitev dohodka zavezanca, torej odmik od načela obdavčevanja po ekonomski moči zavezanca. Takšen odmik je utemeljen in sprejemljiv, dokler ne predstavlja znatnega odmika od dejanskega dohodka zavezanca in se lahko utemelji z administrativno poenostavitvijo ter dokler ne vnaša prevelike neenakosti med zavezanci glede na dejanske odhodke oziroma dohodek zavezanca. Navedeni sistem uvaja namreč enako davčno obremenitev za zavezance, ki so v bistveno različnem položaju glede na dejansko dosežen dohodek.
Nadalje je treba tudi poudariti, da sistem ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov ni edini oziroma obvezen način določanja davčne osnove od dohodka iz dejavnosti, temveč je predmet izbire posameznega zavezanca. Primarni način določanja davčne osnove od dohodka iz dejavnosti je določanje na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov, torej nobenega zavezanca se v sistem določanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov ne sili, če meni, da zanj ni ustrezen.
Sistem ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov odstopa od načela obdavčevanja po ekonomski moči in posledično enake obravnave zavezancev v podobnih dohodkovnih položajih. To je problematično na ravni primerjave z zavezanci z drugimi aktivnimi dohodki, ki se vključujejo v letno odmero dohodnine, ter tudi na ravni primerjave z zavezanci znotraj skupine zavezancev, ki so v sistemu normiranih odhodkov, saj je višina normiranih odhodkov določena visoko brez upoštevanja vrste dejavnosti z vidika stroškovne intenzivnosti. Navedeno je treba upoštevati tudi pri določanju višine priznanih normiranih odhodkov. Z višanjem normiranih odhodkov se namreč navedene neenakosti povečujejo.
Limit za popoldanec ni 12.500 Eur limita praktično ni. Limit je le za normirane storške in dejstvo je, da smo imeli 12.500 Eur kar ugodno in to še naprej ostaja. Pri 20.000 Eur imaš 10.000 Eur normiranih stroškov kar je še vedno kar ok. V kolikor pa so tvoji stroški višji pa je seveda potrebno razmisliti o drugi obliki obdavčitve.
Absolutno se strinjam!
Sem redno zaposlen in polno zavarovan. Imam popoldanski SP, kjer še enkrat plačam zdravstveno zavarovanje. Ali lahlo v enem telesu istočasno 2x zbolim? Tale zdravstvenobzavarovanje je čisti nateg.
In tudi kar se zavarovanja tiče, ne moreš imeti 2x zavarovano eno stvar. Torej legalna kraja! Prav tako prispevki za SPIZ, od katerih ne bom imel nič večjo pokojnino.
Država pa lepo daje socialne transferje narkomanom, da nikjer ne delajo in dobivajo 1000€ + socialne pomoči- toliko kot npr medicinska sestra. Ljudje, to žal ni OK. Delati po principu udari konja ki vleče na dolgo rok ne bo šlo…
Drži, to je kraja. Na naslednjih volitvah izberimo levo da se lahko nadaljuje.
Ja to plačevanje prispevkov s strani popoldancev je res katastrofa. Če pa izgubiš redno zaposlitev pa sploh nisi upravičen do nadomestila za brezposelnost ker imaš s.p. in se ti avtomatsko spremeni v redni s.p.. Torej ja dejansko nekaj plačuješ kar ne moreš koristiti.
Podpiram predlog za povečanje na vsaj 20.000,00 €. Razloge so navedli že v prejšnjih komentarjih. 12500 je res premalo.
Vlada bi morala spodbujati razvoj mikropodjetij in tudi podpreti popoldance, če želijo s tem še nekaj malega dodatnega ustvariti in zaslužiti. Zaslužen denar se tako in tako preko DDVja od kupljenih dobrin potem prelije v proračun in ima tako subjekt, kot tudi država nekaj od tega.
Normirani stroški niso vezani na stroške zaposlenega (npr. če bi teoretično popoldanski s.p. imel zaposlenega delavca, bi za njega plačeval običajne davke in prispevke), ampak na dejavnost in zmanjšujejo plačilo DDV in davka na dobiček., tako da dejstvo, da človek plačuje prispevke iz redne zaposlitve ne igra vloge. Ne vem, ali višina normiranih stroškov primerna, ne more pa biti popoldanski s.p. davčno bolj konkurenčen od običajnega s.p.
Ne rabi biti bolj ampak enako.
Saj ni. Meja 12500 za popoldanskega sp je smešno nizka, sploh ko upoštevaš dejstvo, da se njihovi prispevki ne upoštevajo praktično nikjer. Zaradi teh dodatnih prispevkov oni ne bodo imeli nič kaj večje pokojnine, je zgolj dodatno breme za delovnega človeka, ki ob redni zaposlitvi opravlja dodatno delo, da bi si ustvaril boljše življenje.
Mislim, da popoldanski sp prav tako ne more zaposlovati drugih, ampak tukaj nisem 100 %.
To gonjo proti popoldancem razumem kot akcije vlade, da se uredi problematika zdravnikov, ki opravljajo raje popoldanske aktivnosti kot preko redne zaposlitve zaradi večjega donosa.
Ta zadeva se ne bi smela urejati preko davkov ampak na drugačen način npr. z kakšnim specifičnim členom v zakonu, ki bi naslavljal to specifično zdravniško problematiko. Na tak način pa neprimerno obremenjujejo vse, ki bi si ob redni zaposlitvi želeli prinesti v hišo nekaj dodatnega kruha.
S tako politiko ne rešujejo ničesar, razen, da postajamo v EU neprivlačni za VKV kadre.
Popoldanski s.p. lahko zaposluje. V tem primeru je prag za davčno ugodno obravnavo višji (enak kot pri "polno zavarovanih" normiranih s.p.).
Normirani stroški niso v ničemer povezani z DDV.