Glede na to, da popoldanski s.p.-ji že plačujemo prispevke iz naslova redne zaposlitve potem dodatno pa še cca 90 € mesečno za prispevke s.p.-ja, predlagam da se vsaj prag za upoštevanje 80% normiranih stroškov poveča na vsaj 20.000,00 €, saj je trenutno meja 12.500,00 € prenizka, še posebej glede na stopnjo inflacije in vseh podražitev v zadnjem obdobju.
Če bo predlog prejel vsaj 23 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Navedeni predlog se nanaša na drugi odstavek 59. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2[1]), ki določa, da se, če v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova, pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni bila obvezno zavarovana na podlagi delovnega razmerja ali samozaposlitve vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj devet mesecev, pri ugotavljanju davčne osnove zavezanca iz tretjega in četrtega odstavka 48. člena ZDoh-2 upoštevajo normirani odhodki v naslednji višini:
Če znašajo prihodki iz dejavnosti, za leto, za katero se ugotavlja davčna osnova, v EUR | % prihodkov | |||
nad | do | |||
| 12.500 | 80 % | ||
12.500 | 50.000 | 40 % | nad | 12.500 |
50.000 | 0 % | nad | 50.000 | |
Na podlagi navedenega odstavka se torej obravnavajo zavezanci, ki jim opravljanje dejavnosti ne predstavlja primarne aktivnosti, temveč jim običajno primarno aktivnost predstavlja opravljanje dela na podlagi zaposlitve oziroma delovnega razmerja. Upoštevaje navedeno ter dejstva, da so navedeni zavezanci polno zavarovani na drugi podlagi iz česar tudi plačujejo polne prispevke za socialno varnost, je veljavni prag 12.500 EUR za upoštevanje normiranih odhodkov v višini 80 % prihodkov ustrezen.
V letu 2023 je kar 54 % obravnavanih zavezancev (t.i. popoldanskih normirancev) doseglo prihodke do 12.500 EUR.
Ob tem je treba poudariti tudi, da preseganje prihodkovnega praga 12.500 EUR ne pomeni, da se zavezancu od celotnih prihodkov priznajo normirani odhodki v višini 40 % oziroma 0 % prihodkov, temveč se še vedno od prihodkov do 12.500 EUR priznajo odhodki v višini 80 % prihodkov, od prihodkov nad 12.500 EUR do 50.000 EUR v višini 40 % prihodkov ter od prihodkov nad 50.000 EUR v višini 0 % prihodkov. Primeroma se tako zavezancu s prihodki 15.000 EUR priznajo odhodki v višini 73,3 % prihodkov, zavezancu s prihodki 30.000 EUR priznajo odhodki v višini 56,7 % prihodkov in zavezancu s prihodki 50.000 EUR priznajo prihodki v višini 50 % prihodkov.
Sistem ugotavljanja davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov je poenostavljen način določanja davčne osnove od dohodka iz dejavnosti. Namen sistema je administrativna poenostavitev predvsem za zavezance začetnike in zavezance z majhnim obsegom poslovanja, torej za zavezance, ki jim vodenje poslovnih knjig in sestavljanje letnih poročil lahko predstavlja sorazmerno velike stroške oziroma obremenitev. Navedena poenostavitev, torej davčno priznavanje normiranih odhodkov, namesto dejanski odhodkov posameznega zavezanca, predstavlja pavšalno določitev dohodka zavezanca, torej odmik od načela obdavčevanja po ekonomski moči zavezanca. Takšen odmik je utemeljen in sprejemljiv, dokler ne predstavlja znatnega odmika od dejanskega dohodka zavezanca in se lahko utemelji z administrativno poenostavitvijo ter dokler ne vnaša prevelike neenakosti med zavezanci glede na dejanske odhodke oziroma dohodek zavezanca. Navedeni sistem uvaja namreč enako davčno obremenitev za zavezance, ki so v bistveno različnem položaju glede na dejansko dosežen dohodek.
Nadalje je treba tudi poudariti, da sistem ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov ni edini oziroma obvezen način določanja davčne osnove od dohodka iz dejavnosti, temveč je predmet izbire posameznega zavezanca. Primarni način določanja davčne osnove od dohodka iz dejavnosti je določanje na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov, torej nobenega zavezanca se v sistem določanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov ne sili, če meni, da zanj ni ustrezen.
Sistem ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov odstopa od načela obdavčevanja po ekonomski moči in posledično enake obravnave zavezancev v podobnih dohodkovnih položajih. To je problematično na ravni primerjave z zavezanci z drugimi aktivnimi dohodki, ki se vključujejo v letno odmero dohodnine, ter tudi na ravni primerjave z zavezanci znotraj skupine zavezancev, ki so v sistemu normiranih odhodkov, saj je višina normiranih odhodkov določena visoko brez upoštevanja vrste dejavnosti z vidika stroškovne intenzivnosti. Navedeno je treba upoštevati tudi pri določanju višine priznanih normiranih odhodkov. Z višanjem normiranih odhodkov se namreč navedene neenakosti povečujejo.
[1] Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19, 66/19, 39/22, 132/22 – odl. US, 158/22 in 131/23 – ZORZFS