Glede na neposeljenost in nasploh nepomembnost občine Dolenjske toplice bi raje predlagal večjo in s tem finančno stabilnejšo združeno občino z Novim mestom. Menim, da bi ta proces prispeval k večji blaginji občine.
Če bo predlog prejel vsaj 23 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Zakon o lokalni samoupravi (ZLS)[1] določa, da mora biti občina sposobna zadovoljevati potrebe in interese svojih prebivalcev in izpolnjevati druge naloge v skladu z zakonom, kot poseben pogoj pa določa le število prebivalcev, ne pa tudi gostoto poselitve. Ministrstvo glede gostote naseljenosti po občinah ugotavlja, da je za Slovenijo značilna razpršena in redka poselitev. Prebivalstvo je zgoščeno v večjih urbanih središčih, reliefno razgibana območja s slabšimi naravnogeografskimi razmerami in prometno težje dostopna območja pa so redkeje poseljena. V letu 2022 so v Sloveniji na kvadratnem kilometru površine živeli povprečno 104 prebivalci.
Občine se po poseljenosti zelo razlikujejo, saj so po površini in tudi številu prebivalcev zelo različne. V 2022 je bila najgosteje poseljena občina Ljubljana; tam je živelo povprečno 1.068 prebivalcev na km2. Druga najgosteje naseljena je bila občina Maribor s povprečno 763 prebivalci, tretja pa občina Izola s povprečno 579 prebivalci na km2. Najredkeje naseljena je bila občina Solčava s 5 prebivalci na km2, sledili sta občini Bovec in Osilnica, obe z 9 prebivalci na km2.
Iz podatkov, dostopnih na spletnih straneh Statističnega urada RS, izhaja, da je imela Občina Dolenjske Toplice sredi leta 2022 približno 3.580 prebivalcev, kar jo po številu prebivalcev uvršča na 139. mesto med slovenskimi občinami. Ker je precej velika in se po površini med slovenskimi občinami uvršča na 58. mesto, saj meri 110 km2, ima manjšo gostoto naseljenosti, povprečno 33 prebivalcev na km2, kot je povprečna v celotni državi. V kolikor bi upoštevali predlog in bi bila za obstoj občine potrebna določena gostota poseljenosti, bi moral zakonodajalec ukiniti precej občin, prišlo bi do centralizacije občin okoli večjih mest, nastalo pa bi precej po površini ogromnih občin v katerih bi bilo težko zagotavljati specifične potrebne občanov oddaljenih od mest.
V Sloveniji deluje 212 občin, ki so si med seboj zelo različne po območju, številu naselij, najbolj pa izstopa razlika v številu prebivalcev. Naj opozorimo še, da ima glede na skupno število prebivalcev v Republiki Sloveniji povprečna slovenska občina okoli 9.250 prebivalcev, medtem ko je povprečje v članicah Evropske unije pol manjše, 5.580 prebivalcev. Poleg tega je ovire pri izvrševanju občinskih pristojnosti, ki so posledica različne velikosti občin, mogoče presegati tudi z različnimi oblikami medobčinskega sodelovanja. Tega slovenske občine izvajajo na številnih področjih, na primer pri oskrbi s pitno vodo, ravnanju z odpadki, pri zagotavljanju zdravstvenega varstva, vzdrževanje cest, varstvu pred naravnimi nesrečami, prostorskem načrtovanju, varovanju okolja, javnih knjižnicah ali turizmu. Občine tako s sodelovanjem združujejo kadrovske, finančne in organizacijske vire, s tem pa ustvarijo sinergijo in optimizirajo ekonomijo obsega. Pogosto gre za javne službe, ki že po definiciji presegajo geografske meje občin.
[1] Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09, 51/10, 40/12 – ZUJF, 14/15 – ZUUJFO, 11/18 – ZSPDSLS-1, 30/18, 61/20 – ZIUZEOP-A in 80/20 – ZIUOOPE