11. 6. 2024
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Z vidika veljavne delovnopravne ureditve pojasnjujemo, da Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22, 54/22 – ZUPŠ-1, 114/23 in 136/23 – ZIUZDS; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) poleg pravice do plačanega letnega dopusta ureja tudi druge vrste upravičene odsotnosti z dela (npr. začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni ali poškodbe in v drugih primerih, v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, za kar ZDR-1 v prvem odstavku 167. člena določa, da je delavec upravičen tako do odsotnosti z dela kot tudi do nadomestila plače). Opravičene odsotnosti z dela se med seboj razlikujejo po namenu, dolžini trajanja in po tem ali so plačane ali ne.
V zvezi s pravico do odsotnosti z dela pojasnjujemo, da splošna delovnopravna zakonodaja določa minimalni nivo pravic. V skladu z 9. členom ZDR-1 se namreč lahko s kolektivno pogodbo oziroma s pogodbo o zaposlitvi določijo za delavca ugodnejše pravice kot so določene z zakonom. Tako nekatere kolektivne pogodbe vežejo pravico do dodatnih dni letnega dopusta na določene socialne in zdravstvene razmere, na podlagi česar se zaposlenemu odmeri višje število dni letnega dopusta. Poleg navedenih plačanih odsotnosti z dela pa se delavec in delodajalec lahko dogovorita tudi o neplačani odsotnosti z dela, ki jo določajo posamezne kolektivne pogodbe, pri čemer jo nekatere vežejo na določene razloge med katerimi je tudi npr. zdravljenje na lastne stroške. Hkrati pa, kot že rečeno, se lahko z vidika splošne delovnopravne zakonodaje posamezne pravice za delavca ugodneje določijo, kar pomeni, da se lahko tudi z internimi akti določi dodatne kriterije, pogoje oziroma razmere za upravičene odsotnosti z dela (bodisi plačane bodisi neplačane).
Veljavna zakonska ureditev torej že sedaj omogoča določitev dela prostih dni tudi zaradi okoliščin, ki v splošni delovnopravni zakonodaji niso izrecno določene, prepuščene pa so ureditvi v kolektivnih pogodbah oziroma pogodbah o zaposlitvi. Glede na navedeno ni mogoče slediti predlogu po spremembah na tem področju.
Odziv Ministrstva za zdravje
Na podlagi Zakona o delovnih razmerjih je delavec upravičen do odsotnosti z dela v primerih začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe in v drugih primerih, v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju. Pravico do začasne zadržanosti od dela in s tem povezane pravice do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja imajo zavarovanci, ki so v delovnem razmerju, osebe, ki samostojno opravljajo gospodarsko ali poklicno dejavnost, lastniki zasebnih podjetij, vrhunski športniki in vrhunski šahisti ter kmetje, če so za to pravico zavarovani, pod določenimi pogoji pa tudi brezposelne osebe. O tej pravici odloča zavarovančev osebni zdravnik.
Glede na navedeno je v primeru psihiatrične oziroma klinično psihološke obravnave (v okviru katere poteka psihoterapevtska obravnava) pravica do začasne zadržanosti od dela glede na področno zakonodajo že omogočena. Zakonsko ureditev ocenjujemo kot ustrezno, zato širitev pravice do odsotnosti z dela v primerih obiskovanja psihoterapevtov, ki ne delujejo v zdravstvenem sistemu, ni previdena. Prepoznavamo pa pozitivne učinke preventivne dejavnosti v okviru obravnave duševnih stisk (tudi izven zdravstvenega sistema), saj ta dejavnost bistveno zmanjša tveganje za duševne motnje. Ministrstvo za zdravje zato sofinancira programe številnih nevladnih organizacij, katerih namen je izboljšanje duševnega zdravja posameznika tudi z uporabo psihoterapevtskih tehnik in procesov. Prav tako načrtujemo zakonsko ureditev področja psihoterapije, z namenom zagotoviti varno, kakovostno in dostopnejšo psihoterapijo, s tem pa zagotovitev pozitivnih učinkov, ki ste jih že sami navedli v vašem predlogu.