14. 5. 2024
Odziv Ministrstva za finance
Plačilne storitve v Republiki Slovenije sistemsko ureja Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (Uradni list RS, št. 7/18, 9/18 – popr. in 102/20, v nadaljevanju: ZPlaSSIED. Vendar ZPlaSSIED ne predpisuje, da morajo banke uporabniku plačilnih storitev (fizične in pravne osebe) odpreti transakcijski račun, saj je odločitev o sklenitvi okvirne pogodbe in na njeni podlagi odprtju transakcijskega računa določenemu uporabniku odvisna izključno od poslovne politike posamezne banke, zato tudi niso dolžne pojasniti razlogov za svojo odločitev. To pomeni, da se banke same odločajo, s katerim uporabnikom bodo stopile v poslovni odnos. ZPlaSSIED pa v 99. členu določa tudi pravila glede odpovedi okvirne pogodbe o plačilnih storitvah s strani banke. V zvezi s tem določa, da lahko banka odpove okvirno pogodbo (zapre transakcijski račun), ki je sklenjena za nedoločen čas, z odpovednim rokom najmanj dveh mesecev, vendar pa lahko banka odpove okvirno pogodbo tudi, če tako določa drug zakon.
Navedena ureditev je skladna s predpisi Evropske unije (v nadaljevanju: EU) s področja plačilnih storitev, ki jih prenaša ZPlaSSIED. V prvi vrsti je to Direktiva o plačilnih storitvah[1], za katero velja načelo popolne harmonizacije, kar pomeni da države članice ne smejo določiti strožjih ali dodatnih zahtev, kot jih predpisuje navedena direktiva.
V zvezi z odpiranjem transakcijskih računov je potrebno upoštevati tudi določbe Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (Uradni list RS, št. 48/22 in 145/22, v nadaljevanju: ZPPDFT-2). ZPPDFT-2 v 4. členu določa nabor zavezancev, ki so dolžni izvajati ukrepe za odkrivanje in preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma, med katere sodijo tudi banke (poleg vrste drugih finančnih in nefinančnih organizacij). Ti zavezanci so v okviru svojih obveznosti dolžni izdelati tudi oceno tveganja posamezne skupine ali vrste stranke, poslovnega razmerja, transakcije, produkta, storitve ali distribucijske poti in upoštevati dejavnike geografskega tveganja (tvegane države) glede na možne zlorabe za pranje denarja ali financiranje terorizma. Prav tako mora zavezanec oziroma banka za učinkovito ublažitev in obvladovanje ugotovljenih tveganj vzpostaviti učinkovite politike, kontrole in postopke, ki so sorazmerni glede na njegovo dejavnost in velikost (kot npr. vrsto strank, s katerimi posluje zavezanec, vrste produktov, ki jih ponuja zavezanec). Glede na navedeno lahko torej banka kot zavezanka v okviru lastne poslovne politike sprejme tudi ukrep prekinitve obstoječega poslovnega razmerja, v kolikor oceni, da bi bilo tveganje za pranje denarja ali financiranje terorizma v primeru nadaljevanja poslovnega razmerja previsoko, oziroma sprejme tako politiko sprejemljivosti strank, da v določenih primerih poslovnega razmerja sploh ne sklene.
Nadalje pojasnjujemo, da ZPPDFT-2 zgolj v treh primerih zavezancem (bankam), določa prepoved sklenitve poslovnega razmerja oziroma obveznost prekinitve obstoječega poslovnega razmerja, in sicer, ko:
- zavezanec ne more izvesti pregleda stranke v skladu z določbami ZPPDFT-2 – 26. člen ZPPDFT-2 (ne more ugotoviti in preveriti istovetnost stranke, ugotoviti dejanskega lastnika stranke, pridobiti podatke o namenu in predvideni naravi poslovnega razmerja ali transakcije ter drugih podatkov),
- niso izpolnjeni pogoji v zvezi s pregledom stranke preko tretje osebe – 59. člen ZPPDFT-2,
- stranka izkazuje lastništvo pravne osebe ali podobnega subjekta tujega prava na podlagi delnic na prinosnika, katerih sledljivost ni omogočena prek centralne klirinško-depotne družbe ali podobnega registra ali trgovalnih računov in se ga ne da ugotoviti na podlagi druge poslovne dokumentacije – 72. člen ZPPDFT-2.
Iz navedenega torej izhaja, da ZPPDFT-2 izrecno določa, v katerih primerih zavezanci (banke) ne smejo skleniti poslovnega razmerja oziroma so dolžni prekiniti obstoječe poslovno razmerje. Ne glede na to pa lahko banka, tudi če v posameznem primeru ne obstaja noben izmed zgoraj navedenih zakonskih razlogov za prekinitev obstoječega poslovnega razmerja, v okviru svoje lastne poslovne politike, sprejme odločitev o tem, ali bo poslovno še sodelovala s svojo stranko ali ne.
Tudi EU je zaznala težave pri odpiranju in zapiranju transakcijskih računov, vezano na pravila za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ki jih morajo spoštovati banke pri poslovanju s komitenti, zato je za naslovitev tega problema Evropski bančni organ (European Banking Authority) leta 2023 sprejela Smernice o politikah in kontrolah za učinkovito obvladovanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma (PD/FT) pri zagotavljanju dostopa do finančnih storitev[2] (v nadaljevanju: smernice), ki se novembra 2023 uporabljajo tudi v Sloveniji. Banka Slovenije je s sklepom[3] določila obvezno uporabo teh smernic za svoje subjekte nadzora, s čemer je vsebina smernic postala del zanje obvezne zakonodaje. Vendar pa le-te ne prinašajo absolutne pravice posameznikov in pravnih oseb do računov v bankah.
V skladu z navedenimi smernicami mora banka zagotoviti, da izvajanje politik, postopkov in kontrol za obvladovanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, ne povzroči splošne zavrnitve ali prekinitve poslovnih odnosov s celotnimi kategorijami strank, za katere je ocenila, da predstavljajo višje tveganje pranja denarja in financiranja terorizma. Banka mora določiti merila, ki jih bo uporabila za odločitev, da se poslovni odnos zavrne ali prekine. Prav tako mora določiti vse možnosti za zmanjšanje višjih tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, in jih preučiti pred odločitvijo o zavrnitvi stranke. Te možnosti vključujejo vsaj prilagoditev ravni in intenzivnosti spremljanja stranke, ter uporabo ciljno usmerjenih omejitev za produkte ali storitve. Banke morajo dokumentirati vsako odločitev za zavrnitev ali prekinitev poslovnega odnosa in razlog in ga na zahtevo dati pristojnemu organu (Banka Slovenije).
Da bi se potrošnikom, ki pri bankah ne morejo odpreti transakcijskega računa omogočila večja vključenost v finančni sistem je bila leta 2014 na ravni EU sprejeta Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavi plačilnih računov in dostopu do osnovnih plačilnih računov (v nadaljevanju: Direktiva 2014/92/EU), ki je bila v slovensko zakonodajo prenesena z ZPlaSSIED. V skladu z Direktivo 2014/92/EU je v 181. členu ZPlaSSIED določeno, da ima vsak potrošnik pravico do odprtja in uporabe osnovnega plačilnega računa pri banki, razen v nekaterih primerih, ki so v ZPlaSSIED posebej določeni. Vendar pa mora potrošnik ob prošnji za odprtje računa izrecno navesti, da želi odpreti osnovni plačilni račun in ne »običajni transakcijski račun«. V primeru, ko potrošnik želi odpreti osnovni plačilni račun, mu ga je banka torej dolžna odpreti, razen v primerih, ki so v ZPlaSSIED izrecno določeni.
ZPlaSSIED tako v 181. členu določa, da mora banka zavrniti prošnjo potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa, kadar bi odprtje takšnega računa povzročilo kršitev določb zakona, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma. Banka pa lahko zavrne prošnjo potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa, če: 1. potrošnik že ima plačilni račun pri banki v Republiki Sloveniji, ki mu omogoča uporabo plačilnih storitev; 2. potrošnik krši ali je v zadnjih treh letih kršil pogodbeno obveznost do banke; 3. ima banka informacije, da je na plačilnem računu potrošnika, vključno z osnovnim plačilnim računom, zaradi pomanjkanja denarnih sredstev na tem računu na podlagi zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, ali zakona ki ureja davčni postopek, vzpostavljena evidenca o neizvršenih sklepih za izvršbo ali prisilno izterjavo.
Banka mora po sprejetju odločitve o zavrnitvi prošnje za odprtje osnovnega plačilnega računa potrošnika nemudoma pisno in brezplačno obvestiti o zavrnitvi prošnje in konkretnem razlogu za zavrnitev, razen če je to prepovedano na podlagi drugih predpisov. Banka mora potrošnika tudi obvestiti o postopku pritožbe zoper zavrnitev prošnje o odprtju osnovnega plačilnega računa, pravici, da o zavrnitvi prošnje seznani Banko Slovenije, in o pravici do izvensodnega reševanja sporov v skladu z 286. členom ZPlaSSIED. Organ za izvensodno reševanje sporov, na katerega lahko potrošnik poda pritožbo je oblikovan v okviru Združenja bank Slovenije (elektronski naslov: IRPS | Združenje bank Slovenije - GIZ (zbs-giz.si).
Nabor storitev, ki jih omogoča osnovni plačilni račun je določen v 182. členu ZPlaSSIED in ni nujno enak kot jih nudi transakcijski račun. Osnovni plačilni račun zajema naslednje storitve: 1. storitve, ki so potrebne za odprtje, vodenje in zaprtje plačilnega računa; 2. storitve, ki omogočajo polog sredstev na plačilni račun; 3. storitve, ki omogočajo dvig gotovine s plačilnega računa v EU na bančnem okencu ali bankomatu med obratovalnim časom banke ali izven njega; 4. izvrševanje domačih in čezmejnih direktnih obremenitev; 5. izvrševanje domačih in čezmejnih plačilnih transakcij s plačilni kartico, vključno z internetnimi plačili; izvrševanje domačih in čezmejnih kreditnih plačil, vključno s trajnimi nalogi, na terminalih, okencih in prek internetnih storitev banke, če to banka omogoča v okviru svojega rednega poslovanja.
V skladu s 184. členom ZPlaSSIED lahko banka enostransko prekine okvirno pogodbo za dostop do osnovnega plačilnega računa le, če je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev: (1) potrošnik je osnovni plačilni račun namerno uporabljal za nezakonite namene; (2) na osnovnem plačilnem računu več kot 24 zaporednih mesecev ni bilo nobene transakcije; (3) potrošnik je predložil netočne informacije, da bi pridobil pravico do osnovnega plačilnega računa, kadar na podlagi točnih informacij take pravice ne bi pridobil; (4) potrošnik ne prebiva več zakonito v EU; (5) potrošnik naknadno odpre plačilni račun pri drugi banki, ki mu omogoča uporabo storitev iz prvega odstavka 182. člena ZPlaSSIED; (6) potrošnik krši ali je v zadnjih treh letih kršil pogodbeno obveznost do banke; (7) pod pogoji, ki jih glede odstopa od pogodbe določa drug zakon.
V primeru odpovedi okvirne pogodbe za dostop do osnovnega plačilnega računa na podlagi 2., 4. ali 5. točke prejšnjega odstavka, mora banka vsaj dva meseca pred začetkom veljavnosti odpovedi potrošnika pisno in brezplačno obvestiti o razlogih za odpoved, razen če bi bilo takšno razkritje prepovedano na podlagi drugih predpisov. Če banka odpove okvirno pogodbo na podlagi 1., 3. in 6. točke prejšnjega odstavka, pa odpoved pogodbe začne učinkovati nemudoma.
Banka je v skladu z ZPlaSSIED v primeru odpovedi okvirne pogodbe za dostop do osnovnega plačilnega računa dolžna potrošnika obvestiti o postopku pritožbe zoper odpoved okvirne pogodbe, o pravici, da o odpovedi okvirne pogodbe za dostop do osnovnega plačilnega računa seznani Banko Slovenije in o pravici do izvensodnega reševanja sporov v skladu z 286. členom ZPlaSSIED. V obvestilu je banka dolžna navesti tudi ustrezne kontaktne podatke.
Za nadzor nad izvajanjem določb ZPlaSSIED je pristojna Banka Slovenije, ki je tudi prekrškovni organ. Prav tako so v 291. členu ZPlaSSIED določene tudi sankcije za banke za kršitve določb ZPlaSSIED v zvezi z dostopom do osnovnega plačilnega računa.
Na podlagi navedenega je torej potrebno razlikovati med ureditvijo, ki velja v zvezi z zapiranjem transakcijskih računov in ureditvijo v zvezi z zapiranjem osnovnih plačilnih računov potrošnikov. Veljavna ureditev v obeh primerih temelji na predpisih EU, zato predlagane zakonodajne spremembe niso mogoče. Odločitev banke za zaprtje transakcijskega računa je torej odvisna od poslovne politike bank, medtem ko morajo banke pri zaprtju osnovnega plačilnega računa spoštovati bolj stroga pravila, ki zagotavljajo večjo dostopnost potrošnikov do teh računov. Pri tem je potrebno dodati, da je vsebina danega predloga že upoštevana v ureditvi, ki velja za zapiranje osnovnih plačilnih računov potrošnikov s strani bank, zato Ministrstvo za finance predloga ne podpira.