22. 2. 2024
Odziv Ministrstva za pravosodje
Trajni mandat sodnikov določa Ustava Republike Slovenije (Ustava)1 v 129. členu in je ena izmed prvin zagotovitve sodniške neodvisnosti, v skladu s standardi vseevropske javnopravne organizacije za človekove pravice, v katero so vključene evropske države – namreč Sveta Evrope in katerega članica je od 14. 5. 1993 tudi Republika Slovenija. Trajnost sodniške funkcije pa ne pomeni njihove nedotakljivosti in neodgovornosti. V 132. členu Ustave je določeno, da sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon; da lahko državni zbor na predlog sodnega sveta sodnika razreši, če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši ustavo ali huje krši zakon; da državni zbor sodnika razreši, če ta naklepno stori kaznivo dejanje z zlorabo sodne funkcije, ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo. Ustava prepušča ureditev razlogov in postopka za ugotovitev teh razlogov ter za ugotovitev prenehanja sodniške funkcije zakonu. Zakon o sodniški službi (ZSS)2 tako podrobno ureja razloge, zaradi katerih lahko preneha sodniška funkcija, kar pomeni, da sodniku, ki ne ustreza sodniški službi, sodniška funkcija preneha. Sodniki so nenazadnje tudi disciplinsko odgovorni, če z naklepom ali iz malomarnosti kršijo sodniške dolžnosti, ki so predpisane z zakonom in sodnim redom, ali neredno opravljajo sodniško službo, tako da se jim na podlagi disciplinske odgovornosti lahko izreče disciplinska sankcija. Disciplinski postopek in začasna odstranitev iz sodniške službe sta urejena v VII. poglavju ZSS v določbah od 80. do 100. člena. V 82. členu ZSS so določene disciplinske sankcije, med katerimi je najstrožja prenehanje sodniške funkcije. Prav tako pa ostale disciplinske sankcije (pisni opomin, ustavitev napredovanja, znižanje plače, premestitev na drugo sodišče) predstavljajo zadosten nabor ustreznih ukrepov, ki vzpostavljajo zaključen sistem sankcioniranja sodnikov z upoštevanjem načela sorazmernosti kršitve in sankcije. Odgovornost posameznega sodnika za svoje delo pride do izraza tudi v sklopu izdelave ocene sodniške službe, kar je podrobneje urejeno v 4. oddelku II. poglavja ZSS. Širok nabor kriterijev, ki se upoštevajo pri izdelavi ocene sodniške službe, je določen v prvem odstavku 28. člena ZSS. Odgovornost sodnikov za svoje delo se tako posledično pokaže v oceni sodniške službe, kjer se med drugim lahko ugotovi, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje ali celo, da ne ustreza sodniški službi (prvi odstavek 32. člena ZSS).
Za razliko od trajnosti sodniške funkcije, ki je izrecno zapisana v 129. členu Ustave, ta ne določa trajnosti funkcije državnega tožilca. Pač pa je načelo trajnosti državnotožilske funkcije uveljavil že Zakon o državnem tožilstvu iz leta 19943, kot temeljno vodilo pa ga je prevzel tudi veljavni Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1)4 iz leta 2011. Trajnost državnotožilske funkcije je ena od prvin, ki bistveno opredeljuje položaj državnega tožilca, saj so vprašanja, ki zadevajo njegov status in zajemajo določitev pogojev za imenovanje in postopek imenovanja, režim napredovanja ter razloge in način prenehanja funkcije oziroma razrešitev funkcije, v veliki meri odraz načela trajnosti državnotožilske funkcije. Predvsem pa trajni mandat utrjuje položaj državnega tožilca, saj je predpogoj za njegovo samostojnost, neodvisnost in nepristranskost. Veljavna ureditev poudarja samostojnost državnega tožilca pri opravljanju državnotožilske službe s tem, ko določa, da je državni tožilec pri opravljanju svoje službe samostojen ter vezan na ustavo in zakon ter na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Sicer pa je samostojnost državnega tožilca pri obravnavi konkretnih zadev tudi širše mednarodno uveljavljen demokratični standard. Trajnost državnotožilske funkcije je tesno povezana z nepristranskostjo kot eno od lastnosti, ki se zahteva od državnega tožilca, zagotavlja pa tudi neodvisnost pravosodja v celoti, katerega del predstavljajo tudi državni tožilci. Poleg nepristranskega ravnanja mora državni tožilec varovati ustavnost, zakonitost, načela pravne države, človekove pravice in temeljne svoboščine, prav tako mora zakonito, strokovno pravilno in pravočasno opravljati državnotožilsko službo ter varovati njen ugled in reševati zadeve brez nepotrebnega odlašanja. Gre za temeljne dolžnosti državnega tožilca, ki so se uveljavile kot načela demokratičnih ureditev, znana tudi iz tujih demokracij. Poleg tega je državni tožilec odgovoren za kršitve pri opravljanju državnotožilske službe. Zakonitost in primernost opravljanja državnotožilske funkcije je podvržena več oblikam notranjega nadzora, državnega tožilca pa lahko zaradi nepravilnosti v zvezi z opravljanjem državnotožilske funkcije doletijo tako disciplinske kot tudi kazenske sankcije, pa tudi razrešitev. O disciplinski odgovornosti državnega tožilca in disciplinskih sankcijah odloča disciplinsko sodišče, ki ga imenuje Državnotožilski svet, o kazenski odgovornosti državnega tožilca pa odločajo sodišča.
Glede javne objave plač velja izpostaviti določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS)5, ki določa, da so plače v javnem sektorju, kamor spadajo tudi plače sodnikov in tožilcev, javne, pri čemer so javnosti dostopni podatki o delovnem mestu, nazivu ali funkciji, osnovnih plačah, dodatkih ter delu plače za delovno uspešnost, razen dodatka za delovno dobo. Ne glede na navedeno so javnosti po postopku, ki ga ureja Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ)6, dostopni individualni podatki o znesku celotne bruto plače vsakega javnega uslužbenca in vsakega funkcionarja brez zmanjšanja za morebitne odbitke iz naslova izvršbe, kreditov ali drugih osebnih obveznosti. Mesečna višina izplačanih plač sodnikov in tožilcev, kot tudi ostalih funkcionarjev in javnih uslužbencev, je dostopna na spletni strani http://www.pportal.gov.si/.
V zvezi z omembo lustracije v naslovu predloga pa opozarjamo, da je to institut, ki se primerjalnopravno oziroma ustavnopravno uporablja za izključitev sodnikov in tožilcev iz sodstva oziroma iz pravosodnih funkcij v širšem pomenu, torej pravosodnih funkcionarjev, ki so v nedemokratičnih režimih kršili človekove pravice in temeljne svoboščine oziroma odločali po navodilih nadrejenih ali političnih forumov. To je element ti. tranzicijske pravičnosti, ki pa za Slovenijo ni več relevanten, saj smo v demokratični sistem dokončno prešli z Ustavo Republike Slovenije z dne 23. 12. 1991 in z Zakonom o sodniški službi iz leta 1994. Posledično to pomeni, da institut lustracije v pravnem redu Republike Slovenije ne more biti več uporabljiv in ga ni možno na novo uvesti.
Iz zgornjih pojasnil izhaja utemeljenost trajnega mandata sodnikov in državnih tožilcev, prav tako veljavna zakonodaja vsebuje precejšen nabor institutov uveljavljanja sodniške in državnotožilske odgovornosti. Prav tako je zagotovljena tudi javna objava njihovih plač. Zaključno še dodajamo, da Ministrstvo za pravosodje načrtuje spremembe sodniške zakonodaje, ki bodo še dodatno prispevale, da bo vzpostavljen učinkovit, širok in sorazmeren sistem uveljavljanja sodniške odgovornosti, ki bo ustrezno integriran znotraj okvirjev načela neodvisnosti sodnikov oziroma sodstva. In Slovenija je pravna država po 2. členu Ustave Republike Slovenije tudi zato, ker imajo njeni sodniki in državni tožilci trajni mandat.
1Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13, 75/16 in 92/21.
2Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr., 95/14 – ZUPPJS15, 17/15, 23/17 – ZSSve, 36/19 – ZDT-1C, 34/23 – odl. US in 76/23.
3Zakon o državnem tožilstvu (ZDT); Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 77/09 – popr., 87/09, 86/10 – ZJNepS in 58/11 – ZDT-1.
4Uradni list RS, št. 58/11, 21/12 – ZDU-1F, 47/12, 15/13 – ZODPol, 47/13 – ZDU-1G, 48/13 – ZSKZDČEU-1, 19/15, 23/17 – ZSSve, 36/19, 139/20, 54/21 in 105/22 – ZZNŠPP.
5Uradni list RS, št. 108/09 – uradno prečiščeno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10, 107/10, 35/11 – ORZSPJS49a, 27/12 – odl. US, 40/12 – ZUJF, 46/13, 25/14 – ZFU, 50/14, 95/14 – ZUPPJS15, 82/15, 23/17 – ZDOdv, 67/17, 84/18, 204/21 in 139/22.